Nekaj velikega se dogaja

Naj navržem samo nekaj prebranih misli, ki so me spodbudile k pisanju naslednjega besedičenja:

“Ne pozabite, na svetu bo mir šele, ko bo moč ljubezni premagala ljubezen do moči.”

“Človeštvo najbolj ogroža lastna neumnost.”

Nekoč mi je zame “velika” gospa rekla: “Človeštvo potrebuje razpad nečesa, da se ozavesti in dvigne na višji nivo.” Izrečeni stavek je bil namenjen tolažbi moje neracionalne skrbi za okolje in jezi nad človeštvom, ki je pozabilo, kaj je v resnici pomembno. V teh časih, ko se skoraj iz ure v uro pojavljajo nove vesti v zvezi z veliko svetovno finančno krizo, ki posega ne le na področja domala vseh velik držav, ampak na področja delovanja malih ljudi, ta stavek razumem še veliko bolje. Uvrščam se med te male ljudi, laike, ki spremembe spremljajo in se zanje zanimajo. Opažam pa, da nekoliko bolj kot večina povprečne množice okrog mene. Če debata nanese na to tematiko, slišim odzive, ki me jezijo: “To je samo v Ameriki, nas se ne bo niti dotaknilo.” Ali pa: “Ja kaj pa lahko jaz naredim za to?” Pametuje lahko vsak po svoje, že res, ampak se mi zdi bolje, da vsaj nekaj pametujemo, ker to pomeni, da razmišljamo. Brez misli in posledičnih dejanj se ne da nič narediti.

Stvari, ki jih lahko vsak sam, poudarjeno, KOT POSAMEZNIK naredi za boljši svet, je veliko IN JE VREDNO to početi, četudi se zdi še tako nesmiselno. V prvi vrsti pa je potrebno pri sebi premisliti in omejiti nepotrebne nakupe – za precej lagodno življenje potrebujemo zelo malo in začeti iskanje za višjimi vrednotami in ideali.

Pesimistično čutim, da se resnično nekaj dogaja in hkrati optimistično pričakujem, kam bodo te spremembe obrnile svet. Tako kot je, se dejansko zdi, ne more trajati več dolgo. Potrošniški materializem in gonja za denarjem je dosegla višek. Stanje planeta Zemlje je v razsulu. Veliki in mali se ženemo samo še za tem, kaj bomo uspeli nagrebsti skupaj, da bomo imeli čim več in da bomo čim bolj srečni. Sreče pa kar ni in ni.

Kaže se razpad nečesa starega – ponošenega, pokvarjenega, izživelega in vzpon nečesa novega – resnično boljšega, drugačnega. Ampak to boli. Boli Ameriko, boli Evropo, boli Japonsko. Ostali komaj čakajo…

Zna biti, da bomo pričeli gledati na to, kaj damo v usta, da se bo serijska potrošnja instant hrane ustavila. Zna biti, da bo dovolj troje hlač za vsakodnevno nošnjo. Zna biti, da se bomo v avto za na pot v službo usedli štirje, da bomo prihranili. Zna biti, da bo plastenka vredna veliko več kot Nike majica. Zna biti, da bo nekdo, ki bo vedel, kaj napraviti iz smeti cenjen veliko bolj kot šef Interšpara.

In prav je tako.

Ampak nekaterim je o tem razmišljati toliko hudo, kot bi občutili resničnost tega stanja.

  • Share/Bookmark

Prenova je potrebna…

Ok, po pet dni manj kot petih mesecih v tem trenutku nastaja nova objava. Ki je zgolj informativne in prehodne narave.

Ker se mi lušta poslat v medmrežje nekaj misli, ki se kopičijo v glavi, pa čeprav samo z občutkom, da ne ostajajo zgolj pri meni in ostajajo neprebrane s strani drugih.

Ker se mi zdi škoda pokopat že nastale objave, ki so odraz nekega obdobja.

Se je pa vmes marsikaj zgodilo/spremenilo/obrnilo, kar bo zagotovo mogoče ujeti med vrsticami kakega novostalega spisa, objavljene slike itd.

Ob priliki (ko se mi bo dalo) se bom malo posvetila tudi zunanjemu izgledu. Skratka načrti so! :) )

  • Share/Bookmark

Parkirišča – biznis

Imam en predlog za biznis. Kdo se javi?

Že lep čas opazujem in ugotavljam, s katero eksponentno rastjo se povečuje število avtomobilov na “črnih” parkiriščih ob raznih stičiščih cest, npr. lokalna z avtocesto. Pred recimo dvema letoma se je na (v mojih mislih dveh večjih) takih parkiriščih dnevno sparkiralo do 10 avtomobilov. Prav lepo so bili zloženi. Sedaj postaja situacija mizerna. Na kake vse načine je folk sposoben postavit največje možno število avtov na določeno površino? Stvar postaja zanimiv matematični problem. Zafilan je vsak možen kos cestišča, bankine, skoraj pred taprvo hišo na trati, počez, po dolgem, naravnost, pod cesto, cela umetnost. V principu me moti samo to, kako je včasih že vse nemarno nametano.

Za ta parkirišča velja med ljudmi status javnih. Ljudje iz različnih koncev potujejo v isto smer, se dobijo in nekaj njih pusti avto nekje ob poti, da se npr. zmanjšajo stroški prevoza, da je utrujenost od vožnje na ramenih samo enega, da se v prometni konici v mestih ne gužvajo trije avtomobili, ampak samo en, in v končni fazi mogoče tudi zaradi manjše onesnaženosti okolja (naivno razmišljam).

Žalostno pri vsem tem je, da se je na enem takem parkirišču začelo na vsake dva dni pojavljat, da se za brisalci znajdejo modre ovojnice z napisom “obvestilo policije.” In na drugem je lastnik začel s kopičenjem velikih kupov peska.

Skratka NE VZPODBUJA se skrbi za čisto okolje! Eto. In to me moti – zelo!

Zakaj se ne bi na takih mestih javno organiziralo parkiranje za določeno dnevno, tedensko, mesečno tarifo? Zakaj se ne gradi tovrstnih parkirišč? Ker enostavno se spodbuja to, da se mora vsak voziti s svojim, ker “če sem se pripeljal do sem, pa nimam kje pustiti avta, se bom pa peljal do konca.”

road_safety-newpage-9.jpg

  • Share/Bookmark

Resno mislim, da je naš šolski sistem v krizi…

… pravzaprav ne samo šolski sistem kot tak. Naša družba je v krizi, no, na veliko področjih  se dogajajo razne revolucije.

Minejo dnevi, ko se sploh ne sprašujem v zvezi z ničemer, kar se tiče službe. In dokaj dobro krmarim skozi ure delovnega časa. Takrat ne morem reči, da sem hudo veliko sebe pokurla in tudi ne morem reči, da ni bilo v delo vložene nobene energije. Srednja vrednost, skratka.

Pride dan, ko zares ne morem vložiti veliko energije v delo. Ker sem hin, izmučena, energijsko v q. Dan se kljub vsemu izpelje, ne da bi kdo to posebej opazil.

Velikokrat pa pride dan, ko:

- razmišljam, v čem je fora, če tri četrtine otrok rešuje naloge samo za to, da so rešene, pa čeprav ves čas prepisuje besede iz slovarja, račune od soseda. Ko začneš z moraliziranjem, da si ne bodo nič zapomnili, da bodo naslednjič ob isti nalogi naleteli na isto težavo, se ti smejijo v faco in si mislijo, da te je itak že skoraj zasula zemlja.

- se sprašujem, kako je polovica otrok prišla v npr. 8., 9. razred, če ne znajo dobro brati, pišejo “kao što govoriš,” za poštevanko je mobitel in kalkulator. Ne res, kako? Ali je smiselno spuščati otroke v npr. 4. razred, če ne zna več od poštevanke števila 1 in 2 in prebere za silo dobro stavek, ki ga je prej prebral že petkrat?

- se zavedam, da ne gre, da bi razrede ponavljala polovica oddelka. Prav tako se zavedam, kako je na šolah s števili otrok; v smislu, če ne gredo vsi v petega, bo samo en oddelek, zato mora iti dalje. Že sto let nisem slišala, da bi kdo ponavljal razred. Resno ne! Ko sem jaz hodila v šolo, je skoraj vsako leto prišel kak nov sošolec iz višjega razreda, pa ni bilo s tem nič narobe.

- ugibam, komu se pomaga z razvrščanjem otrok na otroke s posebnimi potrebami, dsp-jevce in kar je tega. OK, nekaj si jih absolutno zasluži poseben prilagojen program, če že mora biti tovrstna integracija, ampak po mojih srečanjih s temi otroki je tak vsak peti. Ostali bi s strani staršev priučenim zicledrom, delovnimi navadami, sprotnim delom zagotovo dosegali zadovoljive rezultate. Tako pa se jim pomaga in pomaga, sami delajo še manj, pričakujejo pa celo to (kar je pa živa resnica), da bodo brez česarkoli itak imeli na koncu dve!

- se mi smilijo ti naši mladički. Saj ne vedo več, kaj je trpljenje, kaj je muka učenja, kaj je neimetivsega. In vem, da niso sami krivi. In zakaj se že predmeti niso združili v več skupin??

- se sprašujem, kdaj nastopijo trenutki, ko lahko rečem, da sem uspešna v svoji službi. Samo in res samo takrat, ko poučujem v t.i. tretji nivojski skupini, ker tam jih je peščica, ki delajo zelo zagriženo. Ali ko se z dvema pripravljaš na tekmovanje. To je pa skoraj vse. Zato pa na nekaterih šolah poteka prava tekma, kdo bo vodil te odličnjake (ofkors, priviligirani!).

- se mi zdi svinjsko, kako eni učitelji delajo (in jim celo uspeva) po liniji najmanjšega odpora. Stila in metod učenja ni zamenjal(a) ali prilagodil(a) že od pamtiveka, ne da se ji nič, nad otroci se samo zdira in igra na struno prisile. Ti pa točno veš, da bo z junijem zopet bitka za stolček septembra. That’s the way.

  • Share/Bookmark

pivo in seks

“Pivo pomaga grdim ljudem do seksa že 2000 let.”

24281890.jpg

Stavek sem sicer zasledila v knjigi: Mark Haddon Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa.

Zgodbo pripoveduje avtističen 15-letni Christopher. Ukvarjati se začne s primerom umora sosedinega psa. Ob raziskovanju se razkriva njegova prisrčna, poštena in topla osebnost ter njegove vedenjske težave, ki mu povzročijo marsikatero preglavico.  Res prijetna knjiga, na momente smešna, a žalostna hkrati.

  • Share/Bookmark

Tečni ljudje na delovnih mestih

Kadar čakam na kako poštno pošiljko, se resno potrudim, da sem tisti dan takrat okrog poldneva doma ali pa naročim komu, da se naj potrudi sprejeti pošiljko.

Ker….

Ne maram hoditi na našo krajevno pošto zaradi tistih omejenih tečnih uslužbenk. Pa tega svet še ni videl! Cela nagrmadena za tistim okencem, izpod svojih velestaromodnih očal, sebi strašno pomembna (ker si odvisen od nje, njenega dela!) te vsakič, ko se pojaviš pred njenim okencem, premeri od glave do pet. Brez prosim, želite, lep pozdrav, te gleda, dokler ne izustiš, kaj bi rad. Enkrat sem bila zanalašč tiho, dokler ni izjavila tistega, kar bi po defaultu njene službe MORALA. Pa še to je bilo povsem izven konteksta: “Kaj bi ljubica?!” Pa kaj si nor! Nisem kriva, če moja zunanjost kaže npr. 5 let manj od realnih in če mene tipica ne jemlje resno. Da ne govorim, da me itak obdelajo do tazadnje dlake, ko jo z odprtimi usti odmaham ven. Določen vljudno izpeljan postopek in korektnost SE PRIČAKUJE od vseh, ki delajo z ljudmi, sploh pa od tistih na nekih uradniških mestih, ala pošta, občina in kar je tega. In vika se s strani teh uslužbencev VEDNO, četudi je v dilemi, ali sem najstnik ali odrasel človek! Nima veze!

Mislim, da bi določene službe morale biti preverjane s strani nadzornikov, kar se tiče obnašanja nekaterih. Pa saj nismo na Kitajskem, kjer te, če ni njihov dan, pač pustijo čakati zaradi enega bogega “štempla” tudi po cel dan. In preveč je ljudi, ki so brez taprave službe in bi se z veseljem smehljali in zganjali vljudnost cel delovni dan, če bi bilo treba. Moj čas šolanja in potem je minil z delom v veliko različnih službah, večkrat kot ne, je bilo to delo z ljudmi. In NIKOLI nisem bila nesramna, pa če je bil moj dan takrat za skozlat! Trudila sem se biti prijazna, saj se je vedno izkazalo, da je to za obe strani dobro. Pa še uspešnejši si! A ona ima itak tam stol do penzije in jo boli q, kako in kaj, ona je sama in edina in strašno pomembna. Smili se mi res! Ne vem, zakaj se vedno javnost ukvarja z načinom opravljanja dela zdravnikov, učiteljev, sodnikov… Tudi ti ljudje so za družbo pomembni, tudi ti ljudje imajo (celo) državno službo in tudi ti bi morali malo paziti na način dela s strankami.

Srečanje z našimi poštarcami je vedno rahlo stresno, saj že ob vstopu začutiš energijo, ki jo kopičijo in predejo na svoji strani okenca. Se spomnim, da sem nekoč pošiljala nek večji kos. Kateri naslov je pravi, če ne pošta, da ti pove, kako in v kaj zapakirati, po možnosti proda ustrezno kuverto, papir itd.? Mrs. postwoman: “Ja ljubica, mi tega nimamo. Mi samo pošljemo naprej. Sprehodi se do papirnice!” My ass! Ne bi se tudi rada spominjala, kako je bilo, ko sem se pojavila s paketom, ki sem ga hotela poslati v ZDA. Štala! So pa ja tri začele raziskovat, katero nalepko prilepit, kako poknjižit itd. 

Naslednji odstavek je namenjen nekaterim vsebezaverovanih zavarovalniških agentov. Ker oni so pa to že 20 let! Avto zavarujem enkrat na leto in ker se nonstop dogajajo neke spremembe, zopet pričakujem, da so oni tam zato, da mi svetujejo. Se mi je nazadnje zgodilo, da sem sedela na tistem stolu pred pultom in se poglabljala v “mali avtomobilski paket” itd., ker je stari rekel, da on pa res ne ve, kako naj to naredi! “Ker je to po novem!”

Imam še nekaj takih na zalogi, npr. prigode s policaji, trgovkami, medicinskimi setrami…

Vedno potem razmišljam, kako je z mojo službo. Jaz si v šoli ne morem dovoliti, da nisem vljudna, npr. do staršev. Ne morem si dovoliti, da ne opravljam tistega, za kar sem tam. Čeprav si vedno znova priznam, da je pa kar nekaj učiteljev točno takih.  Pa to bi bilo vse za zamenjat! :)

0041-0508-0418-4423.jpg

  • Share/Bookmark

Katero hemisfero pa ti uporabljaš?

Na uho mi je prišlo, da so možgane Alberta Einsteina po njegovi smrti “zasegli.” Hoteli so preštudirati ali je bilo z njim dejansko nekaj narobe ali pa je bil za par stopenj višje inteligence od večine znanstvenikov tistega časa. Na žalost teh “možganoajnštajnraziskovalcev” je bilo ugotovljeno, da niso njegovi možgani iz nobene nadnaravne snovi, da so enaki povprečni velikosti odraslega človeka, da niso nič bolj nagubani itd. Šele malo kasneje so, baje, namenili pozornost povezavam med levo in desno polovico in ugotovili, da jih je imel g. Einstein nenormalno veliko.

Kasneje naj bi iz tega izpeljali nove ugotovitve, da je pogoj inteligence stopnja povezanosti med levo in desno polovico in ne nagubanost možganov ali število možganskih celic. V splošnem bi lahko ljudi delili na levo in desno hemisferne, glede na to, katera polovica je v večji uporabi pri posamezniku. Jasno pa je, da je učinkovitost delovanja možganov večja ob uporabi obeh možganskih polovic in da je s tem možno tudi doseči višjo psihično stopnjo.

* Leva hemisfera skrbi za urejanje in analiziranje podatkov, govor, števila, ti ljudje naj bi bili bolj orientirani na podrobnosti in dejstva, racionalni, znanstveni, kritični.

* Desna hemisfera pa je vizualno, neverbalno in intuitivno usmerjena. Ukvarja se z zvoki, vzorci, barvami, umetnostjo, domišljijo.

Dobra usklajenost obeh polovic vpliva tudi na zadovoljstvo človeka, saj nas ustrezno menjavanje aktivnosti spodbuja k različnim delom in skrbi, da se vzpostavlja ravnovesje v življenju.

Najbrž je težava naše družbe tudi prevelika uporaba leve polovice. No moja je že. Grem zdaj delat povezave.

0568782000.gif

  • Share/Bookmark

Muke, ko ne moreš zaspat (štetje ovčk)

Včasih se pač ne da zaspat. Krivdni faktorji so po moje čisto različni. Moji so ponavadi: preveč na izi dan, hudo naporen dan (ko zvečer možgani mislijo, da je potrebno še kar delati), preveč misli v glavi kar tako, strah pred tem, da bo prezgodaj zjutraj pretežko vstati :) , dejavniki ala sosed, raznašalec časopisov, full house itd. Včasih je kriva samo luna.

Naspati se je pač treba. Sama vem, da če ne oddremam svojih 8 ur, ne bo kaj prida od mene naslednji dan. Mogoče je tudi tu vse v glavi. Ne razglabljam več o tem, ampak se držim volje telesa.

Hudič pa je, ko ne gre in ne gre. Preizkusiš položaj levo bočno. Si že skoraj noter, naenkrat se misel iz polsna tako razbohoti, da si buden v hipu. Ok – položaj desno bočno. Ponovi vajo. Si že tam nekje, pa spet: kaj sem ji/mu že pozabila prej reči? Joooj. Razmisliš. Za take stvari imam ob postelji beležko in pisalo. Ne moreš verjet, koliko idej in pomembnih misli se utrne ravno zvečer, ko “pospravljaš” za sabo in dnevom, ki mineva. Potem torej razmislim, zapišem. Zdaj pa zares – ostane najbolj ziher – trebušni položaj. Malo shladim noge, da jih je potem prijetno greti. In ko se ogrejejo ponavadi zaspim.

Včasih se noge ogrejejo, jim postane celo zoprno vroče. Obrnem se na hrbet, gledam v strop: od kje toliko enih stavkov? Ko bi bila vedno tako budna čez dan… Oči – kot da ne zdržijo pod zaprtimi vekami več kot sekundo, ni šans, da jih zaprem. Raziskujem, kako temna je tema danes. Ali razločim poleg zvezde na stropu še kaj?

Takrat se potem vedno spomnim na ovčke, ker je mama vedno rekla: “Ko ne moreš spat, ovčke štej!” Štejem: ena ovčka, dve ovčki, tri ovčke, štiri, pet … enaindvajset … petintrideset … Včasih res zaspim. Včasih pa začnem ob tem razmišljat: kako ovčke skačejo preko ograje in kaj če se katera spotakne, ali je katera med njimi črna, koliko je mladičkov, kako bi v kakem računalniškem programskem jeziku sprogramirala ta program in upoštevala slovnico, kaj pa če oven skoči na eno ovčko – hopa-cupa pa smo tam … :)

Ovčke zame niso vedno rešitev. Boljše, da takrat vstanem, malo pogledam po stanovanju, mogoče celo kaj premaknem in se vrnem v posteljo. Potem se zavestno otepam vseh misli že od začetka in se skoncentriram na bitje srca in zaspim.

ovcke1.jpg

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »