Kakorkoli…

Your fingertips against my skin
The palm trees swaying in the wind in my chase
You sang me Spanish lullabies
The sweetest sadness in your eyes
Clever trick

I never wanna see you unhappy
I thought you want the same for me
Goodbye my almost lover
Goodbye my hopeless dream
I’m trying not to think about you
Can’t you just let me be?
So long my luckless romance
My back is turned on you
Should’ve known you’d bring me heartbreak
Almost lovers always do

We walked along a crowded street
You took my hand and danced with me
In the shade
And when you left you kissed my lips
You told me you’d never ever forget these images
No …

I cannot go to the ocean
I cannot try the streets at night
I cannot wake up in the morning
Without you on my mind
So you’re gonna and I’m haunted
And I bet you are just fine
I’ll make it there
You walk right in and out of my life…

(A fine frenzy, Almost lover, http://www.youtube.com/watch?v=lsWsasqIoyk)

Včasih pesem pove več kot spisi besed, le zakaj bi jih zato izgubljali…

Kako prijetno je po dolgem času srečat nekoga, ki je bil včasih ob tebi veliko časa, potem pa so se vajine poti nekako razšle in komaj najdeta čas, da si dvakrat na leto ob celopopoldanskem kramljanju povesta vse bistveno.

Vsi zapademo v vsakdanji ritual in hočeš-nočeš večino časa se družiš le z nekaterimi prijatelji, znanci, sorodniki, ker zakaj več ni časa. In niti se ne pritožujem, ker meni bi kubirano število mojih trenutno aktivnih odnosov močno zmanjšalo količino časa, ki ga pač hočem in moram preživet sama s seboj, pa tudi nekje na neki točki te lahko odnosi pričnejo dušiti. Tako pač je, da se z vsemi sošolkami, ki so ti posojale zvezke, z vsemi prijatelji, s katerimi si jokal zaradi končane ljubezni, z vsemi sotrpini iz faksa, s katerimi si spil ob neki priliki več kot dve pivi in vsemi drugimi, ki so nekdaj nekje stopili na tvojo pot, ne moreš družiti vsakodnevno. Niti ne bi bilo pravično, nekaj mora ostat spominom.

Ampak res je tako blagodejno in srčno, ko se zopet usedeš s staro prijateljico in ugotavljaš, da še vedno isto mislita o debelušnih tipih in hinavskih ženskah, da še vedno rada prebere iste knjige kot ti, da je ni sram priznati, da se rada zjoče, da ji ni težko prositi te za nasvet, da ti konec koncev da vedet, da misli na tebe in te ima še vedno v srcu na posebnem mestu. Tako kot ti njo.

Tudi to je sreča, a ne?!

Zunaj je začel pihati veter. Močno. Po moje bo res dež. Soseda pravi hvala bogu, če ne bo šlo spet vse k vragu (kar se zelenjave in sadja tiče).

Veter pa je pihnil tudi skozi moje omare. V teh “mrzlih” dneh se debela, okorna, a topla oblačila samo kopičijo. V enem kupčku v omari je namesto 22 majic 5 puloverjev pa je kup do vrha police. Ker zima ni bila bogve kako huda, so večkrat, v kaki zmešani kombinaciji, prišla na vrsto tudi precej poletna oblačila. In tako cote tu, cote tam. Bunde, jakne, puloverji, majice, žabe … 

Zadnji čas, da naredim red. Kar to in preteklo zimo (no ok, kak zelo priljubljen kos bo še vedno ostal, sploh če ima kake spominske vrednosti ) ni bilo niti enkrat na ogled na mojem telesu, se zbira na posebnem kupčku. Prva ga bo lahko pregledala meine schwester, če ji pride kaj prav. Zagotovo precej ostane, zato bo inventuro naredila vsaj še ena prijateljica. Ostalo roma v tavelike hervisove vrečke in do družine, kjer je 5 otrok in mama in so vedno veseli nove robe. Strgane, preveč ponošene, sprane majice npr., že doma porabimo za interne zadeve, tako da vse že ni za v peč. Če pa jim kaj ostane za podkurit, pa tudi prav. Taka varianta se mi zdi še najbolj ziher, v tistih karitasovih prostorih se vse samo kopiči in bogve, če dobijo taboljše kose res tisti, ki bi jim jih privoščila.

Tako so poličke očiščene in pripravljene na morebitno kopičenje novih modelov. Pomlad pa tudi definitivno tu.

What a sun! Južno v želodec, fotiča v žep pa gremo. Po včerajšnjem dnevu, ki je minil s prebiranjem misli dr. Janeza Drnovška, spremljanjem prispevkov v zvezi z njegovim življenjem (+pogovori o stvareh, o katerih sem že razglabljala), gledanjem filmov (da bom lahko komentirala ustreznost izbire podeljenih oskarjev) in drugimi opravki v zvezi s službo in podobno, je danes nastopil dan, ki je zahteval, da prezračim glavo in ji dam novo dozo kisika.

Cilj sem od daleč že en čas opazovala, tudi razlog je bil poseben, za dosego je bilo treba reskirat 2 do 3 ure, kar pa je med tednom skoraj imposibl.

Ugotovila sem, da je pomlad že absolutno en čas tu - teloh je že skoraj odcvetel, sosedova marelica ima že nastavke za bodoče cvetove, tulipani bojo pa maja vsi hin. No, meni je za hojo pod milim nebom zadostoval termoflips (=termoflis) pa še mi je bilo vroče.

Razgledi so me vedno noro zaposlili, fajn je videt majhnost svojega kraja od daleč, se takoj začneš zavedat širine sveta.

Ne morem pa se nehat čudit naši nemarnosti. Itak pridelamo tolk smeti, da jih bomo počas morali začet izvažat na Mars, sicer se bomo zadušili. Ampak kolk je enih smeti v naravi, polivinil kar tako kot en novoletni okrasek plapola na drevesih, tudi globoko v gozdu. Da ne govorim o tem.

Neurje je bilo novembra, zdaj je skoraj konec februarja, ok saj je bila kao zima vmes, ampak ni omembe vredna. Obrežje rek je pa tako, kot da smo ena izmed najmanj razvitih držav na svetu, katera v reke in potoke spušča vse živo. Katastrofa! Je že res, da je reka prinesla ta material (pozabimo, da ga je nekje mogla pobrat), ampak koliko se nas lepo sprehaja mimo in to mirno gleda. Al kaj?! Mene gane vsakič znova. Ne razumem, po moje je treba samo organizirat eno orng akcijo in bi se obrežje spucalo v parih dneh, ljudje bi pa (najbrž) z veseljem pomagali. Eh, saj bo kmalu pomlad, bomo videli.

Izkupiček je torej tak, skoraj 3 ure hoje, pokurjenih kalorij dovolj, da sem po malo obilnejši večerji še vedno blizu nule, srečala sem tudi ene par prijetnih ljudi, z nekaterimi sem sklenila, lahko rečem, biznis. Kisika sem dala vsaki celici danes vsaj eno molekulo in počutim se fino.

Me grabi občutek vandranja že en cajt. Ker so se danes začele ene mini počitnice in ker po dolgem času ne grem nikamor za več kot dan, me drži in ne izpusti še toliko bolj. Sicer je do nedavnega še veljalo, da bi danes pakirala in bi jutri že drvela po belih strminah. Pa dobro, drvela bom vseeno, a brez pakiranja in brez filinga, da grem zares nekam na počitnice.

Tako pač je z menoj in vandrovčkom v meni. Moram. Simpl. Recimo, da je to moj način, kako priti do občutka polnega in lepšega življenja. Se spomnim, kako sem včasih mislila, da je svet tam nekje, ampak da je le redkim usojeno, da ga vidijo. Kako se mi je zdela daljna Azija ali pa “Novi svet” daleč, daaaaaaaaleč. No pa saj nedolgonazaj je bilo to celo blizu resnici. Sedaj pa včasih kar debelo pogledam ljudi, ki gledajo debelo mene, ko razglabljam o tem, kam bi/bom/sem šla.

Vsakič ko se vrnem iz zaresnega potovanja/izleta/počitnic, je vandrovček en čas tiho, recimo mesec, dva. Potem pa zopet začenja. In neverjetno, kako se ideje vedno znova same izoblikujejo v eno samo, ki se bo najverjetneje prva uresničila v bližnji prihodnosti. Zdaj že skače po moji buči ena sama in ne da miru.

Slikice pa zaradi nje.

Imam obsesijo na brokoli. Hudo se mi ga zlušta. Tistih zelenih pikic. Smešno zato, ker ga do nedavnega sploh jedla nisem. Ta okus me je nekam fejst spominjal na neko plesnivo zelenjavo, skratka v ustih se je znašel samo v pestri mešanici z drugo zelenjavo. In ko se spomnim kosil v vrtcu in nižjih razredih osnovne šole - brigalo me je, kaj moram jesti in kaj je zdravo, tiste ogabno zelene zadeve nisem dala v usta, pa če sem sedela tam do prihoda staršev (podobno kot grah - jah nekoč in mnjam sedaj). Potem pa se je zgodilo. Kar naenkrat. Zdaj mi pride, da ga zagrabim za steblo in ga obglodam. Mmmmmmmm. Give a bit of mmmmmmm to me…..

In kaj je brokoli? Spada v skupino križnic (?), tako kot cvetača in zelje. Vsebuje A in C vitamin, betakaroten, folno kislino, kalcij itd. Pripisujejo mu hudo pozitivne učinke na zdravje, baje preprečuje cel kup nastankov raka, predvsem na pljučih, želodcu, širokem črevesu in danki. Krepi imunski sistem, zmanjšuje možnost za nastanek očesne mrene, dobro vpliva na bolezni srca in ožilja, krepi kosti in se bori proti prirojenim boleznim. Vsebuje tudi sulforafan (?), ki povečuje količino encimov, ki telesu pomagajo, da se znebi rakotvornih snovi, uničuje nenormalne celice in telesu pomaga omejiti oksidacijo - proces, ki povzroča številne kronične bolezni- na ravni celic. Baje so ga prvi vzljubili Rimljani.

Sicer ima v prevelikih količinah tudi negativne vplive na telo, kar pa sploh ni čudno glede na to, kaka vsa čudna znanstvena imena se omenjajo, ko je govora o njegovih sestavinah.

Včasih me je strah, da se mi kadarkoli zgodi trenutek, ki se večkrat pojavi v mojih malo hujših nočnih morah. Točno vem, zakaj in kdaj se take sanje pojavijo, dejstvo je tudi, da se večkrat. Grejo pa nekako takole: sem v množici otrok, moje stanje tam, ko stojim obkrožena med več parimi očmi, je na čisto tanki meji in samo vprašanje časa je, kdaj se bo tista meja spremenila v skoraj nevidno nitko, ki bo počila - meni pa se bo utrgalo. In potem se mi. Zagrabim kuštrave lase prvega, ki je na dosegu, in ga potegnem za sabo. Ali, primem roko nekoga tako močno, da so še lep čas vidni sledovi mojih nohtov. Ali pa ga tako ploznem po licu, da so vidni moji prstni odtisi. Itd. Ali pa preprosto, kričim v sebi tako močno, da se potem prebudim, zavedajoč, da sem najverjetneje kričala tudi zares.

In sanje se pojavijo vedno, ko so moji interesi v navzkrižju z interesi kakega mojega učenca. Ko se z njim mučim več časa (to je mesec in več), pa ne prideva na normalen, vsaj hladen odnos. Ko se očitno vse bolj oddaljuje od mene,  jaz pa ne najdem več prijema, da začneva komunicirati na relaciji učitelj - učenec. Ponavadi se vse začne z manjšimi nesporazumi, ko včasih reagiraš precej strogo in na “hard.” Kot odrasel človek proti mlajšemu kmalu začutiš, kdaj se je v otroku nekaj obrnilo proti tebi. Takrat skušaš rešit situacijo, včasih nadaljuješ po svojih najboljših močeh, v smislu, da se mu nekako prikupiš nazaj, ker se zaveš, da drugih poti v teh časih tako ni. Potem se trudiš, se skoraj sučeš okrog njega, se v kaki situaciji postaviš na njegovo stran, ga sprašuješ in se z njim pogovoriš o stvareh, za katere veš, da so mu blizu. V večini primerov se odnos za silo izboljša, včasih celo preraste v nekako zavezništvo, seveda res v primeru, ko otrok ni več kot enkrat prestopil postavljene meje in sicer oceniš, da se splača. Ampak ko pa ne prideš z najlepšim možnim pristopom nikamor, ko se mulc dobesedno dela norce iz tebe in ignorira tri četrt stvari, ko izmozgaš domišljijo, takrat nastopi čudna faza. Takrat, se mi zdi, je možen nastop trenutka, ki se pojavlja v mojih sanjah. Gledaš mulca, bolj kot se trudiš in poskušaš ignorirat njegove izjave, bolj kot se delaš, da te ne more prizadeti, bolj se ti mali smeji v glavo. Itak veš, da ga udaril ne boš, da se tudi ne boš zdiral nad njim z nekimi neprimernimi frazami, zgolj zaradi tega, ker pridiga in kritika tako ne delujeta na nikogar dobro. Tu se mi zdi, bi morala nastopit šola kot ustanova ter ravnatelj kot pedagoški vodja in na drugi strani starši. Da se situacija reši takoj in ustrezno v povezavi med vsemi naštetimi udeleženci. Tako pa opažam, da večina učiteljev preveč čaka, da se stvari vse preveč daje na stran, da si vse preveč zatiskamo oči, ker smo v resnici nemočni. Nemočni, kadar starši niso na strani šole in učitelja. Stanje v naših šolah je, kar se tiče odnosov, vse prej kot rožnato. Vzoja je že zdavnaj nekje zaostala v tekmi z izobraževanjem.

Jao en blesav dan in blesava noč za mano. Prov nikoli se ne bom mogla nehat čudit človeški hudobi, nevoščljivosti, podlosti. Če bi vsak gledal nase in na druge, reševal vse spore na način, ki se mu reče spoštovanje… Mah, bi bili odnosi idealni. Tako pa, ja sej mi je kristalno jasno, da je to vedno bilo in vedno bo, ampak vedno znova me preseneti kdo, kam, na kak nivo se je pripravljen spustiti (blatiti, groziti, pljuvati, izzivati, izkoriščati…). Največje presenečenje so osebe, ki so kao inteligentne, visoko izobražene, z dobrim ugledom v družbi. In osebe, ki si jim nekoč veliko pomenil, jih ljubil in one tebe, s katerimi imaš veliko skupnih lepih spominov. In te spomine izkoristijo za lastno korist, z njimi se hvalijo, brez kančka spoštovanja, kaj se je nekoč lepega zgodilo. Če razmišljam o razlogih, zakaj je tako, sem vedno znova pri tem: ko je nekdo prizadet in užaljen, ne zna iz tega zase potegniti nič koristnega in najlažje je ob tem obsojati druge, jim nagajati, jih izzivati in se spuščati na tak nivo, da ni za nikamor. Ker je to enostavno lažje, kot pa razmišljati o sebi in o tem, kje si ga ti polomil in na katerih napakah in svojih lastnostih boš delal, da boš boljši. Ker to je težka naloga in ne rata vedno.

Ma preprosto, ob takih sposobnostih ljudi - delati grdobije, se res nikoli ne bom znala nehati čuditi. In res čakam trenutek, ko bom pripravljena reči, da me vse skupaj ne gane.