Kakorkoli…

Če mi je pa kaj ogabno, mi je pa (valda še poleg česa) tole:

… se peljem v službo, seveda spet izračunano na zadnje minute. Se prilepim enemu belemu cliu na zadek in lepo suvereno mahava v isto smer. Prehitet ga nekak nisem mogla, pa dobro. Se mi je pa zdelo ves čas, da tipica noter neki jako telovadi. Malo jo je tudi po cesti zanašalo, enkrat jo zagledam skoraj celo na sovoznikovi strani itd. In naenkrat fuuuf nekaj prileti iz njene škatlice in se mi pripopa na šipo. Letak! Fliknala ga je skozi okno!!! Pa ni normalna, si mislim. Kot da je tak problem skladiščit smeti in papirčke dan ali dva, kot to počnem jaz :), potem pa ob priliki vse lepo predat kanti za smeti. A ona je pucala svojo limuzino kar med vožnjo.

… se peljem iz službe no.2. Noge me bolijo, glasa skoraj ni, rahlo se mi moti, razmišljam, kako se samo še nabašem danes z ostanki kosila, pregledam maile in se spokam v posteljo. Se mi je v enem trenutku zazdelo, da se vozim s polovično koncentracijo. No good! Cesta precej prazna, s svojo dinamično vožnjo dohitim (tokrat) modro limuzino, ford fešto (al fiesta al kaj je). Nekam preveč cinca po cesti. Kar me itak razp…. Če je omejitev 90, ne vem kje je že napisano, da nič hudega, če voziš 56,7! Pa je hudo! Me zbrihta, gledam, kdaj bo modri dirkač poskočil. Ništa. In tudi ništa od prehitevanja. Nakar fuuuf, se nekaj posveti skozi okno, dirkač pa gasa. Ja kaj je blo? On/ona si je vrgel/vrgla enga na pljuča, užival/a v počasni vožnji, šele nato pa se je posvetil/a vožnji. Vse ok, ampak a pol je treba pa spet vse skupaj čez okno zabrisat? Če se že gifta v avtu, naj se zagifta do konca. Bljek! In še to, baje je tako početje kaznivo in obstaja postavka, po kateri ti “gospod miličnik” napiše kazen.

Res ne vem, mi ne pride SPLOH na misel, da bi karkoli skozi okno ven vrgla. Niti bananinega olupka, če recimo upoštevam dejstvo, da se precej hitreje razgradi. Druga stvar pa … kaj vse dela folk med vožnjo. In potem se čudimo številu prometnih nesreč… 

Ne vem, kaj se je zgodilo letos z menoj (no mogoče vem), ampak letošnji velikonočni prazniki so me prej sesuli kot pa navdali z nekim prazničnim duhom. Vsaj tiste jajčke sem vsako drugo leto rada pobarvala na neke nove barve, vzorce. Letos sem se po resnem maminem pregovarjanju v četrtek, da bo res vseh barv zmanjkalo po trgovinah, spomnila pet minut pred sedmo zvečer, da sem pomolila nos v prvo trgovino ob poti. In to je bil DM. Na moje presenečenje so celo prodajali nekaj podobnega barvam za jajčke, kupila pa sem menda res predzadnjo vrečko neke strupeno rdeče barve. No pa sej na ovitku je pisalo, da je užitna, pocrkali pa tudi nismo glede na to, da ni nobene jajce več.

Včeraj zjturaj, ko se kao užije žegnane dobrote, ko sem že slišala iz kuhinje mamino strganje hrena, me je v trebuhu nekaj zvilo. Ko sem gledala mamco in atija, kako spoštljivo prebavljata kuhan “želodec”, meso in hren, me je zvilo drugič. Iz golega spoštovanja do mamine odlične “potratne potice” sem je pojedla en kos za zajtrk. Čeprav se mi je ta zame obilen obrok valjal po prebavnem traktu vse tja do kosila, ko sem dodala običajno kosilo v malenkost manjši porciji. Do večera sem na veliko noč pomislila samo še enkrat. Ko sem pojedla naš zadnji velikonočni jajček. Tako. Mirna Bosna. Jajc več ni, hrena več ni, nekaj mesa bo pospravil ata zvečer, potica je v skrinji za hude čase.

Pa kaj mormo hudiča tolk jest in se prenajedat? Da pol do večera jamramo in se vlačmo po bajti, “kk je hudo bit sit.” Očitno res vsi naši stari običaji predvidevajo druženje ob preobilici hrane. Razumem: včasih niso imeli vseh teh stvari na mizi vsak dan, meso je bilo recimo enkrat na mesec, sicer pa krompir in žganci. Ampak zdaj? Pa saj folku med prazniki ne pride na misel nič kaj drugega, kot kako, kdaj in kje bomo spet jedli. No ja pa pili. Bog ne daj it kam na obisk - saj če ne ješ, jih ne maraš ali pa te začnejo gnjavit: “Je kaj narobe?”

Jao. Poln kufr mam hrane, pijače in teh blesavih praznikov, ki mi zatrejo tudi osnovno energijo po delu in tako s sveto obljubo, kako si bom na vseh obstoječih področjih mojega delovanja v teh dneh prišla na čisto, končujem zadnji praznični dan in komaj čakam, da se začne jutrišnji torek. (sej ne morm verjet, ampak res je )

Včasih se tako mimogrede, sredi dneva, bežno zazrem v kako ogledalo, ki se mi čisto slučajno pojavi kje. Začutim, da me nekdo gleda in pogledam, koga zanimam. Pa se zagledam, si rečem: “Aha ti si!” in spet iščem, odvihram, govorim naprej. Nato se včasih presenetim z mislimi, v smislu: “Kako velike oči imaš!”, spet drugič: “Zdaj zdaj se bodo zaprle!”, spet tretjič: “Pa kdo si ti s temi grdimi očmi?”

Ob jutranjem prebujanju se mi te-iste oči zdijo čisto neke druge. Včasih so tako majhne in ozke. Včasih se skoraj ne vidijo, ker jih želi jutranja oteklina zaradi preobilice hrane zvečer skriti. Včasih se jih zjutraj ustrašim, saj pravijo, da danes ne morejo prenesti dnevne svetlobe.

Včasih me prime in si gledam v obraz nepremično več minut. Pravzaprav si zrem v lastne oči, ker se mi zdijo kot vodnjak - kaj vse skriva, kje je konec. Takrat padajo tudi najglobja eksistencialna vprašanja.

Ko oblečem nekaj modrega, svetlo modrega ali “pravilno” modrega, so modre. Ko sem v sivem, so sive. Ko sem v črnem, so nedoločjivih barv.

Tudi ljudje okoli mene imajo več oči. Včasih si ob kom mislim: “No daj, odpri jih, poglej okrog sebe!” Včasih mi gre ravno ta smeh, ki ga imam pri svojih rada, obupno na živce. Včasih se mi oseba zdi nepoznana, ko jo gledam v oči, ki ji ne ustrezajo.

Ko se mi oči smejijo in to opazim, se jim nasmejem nazaj in dan je noro lep.

Ko jočejo, se jim čudim, kako so lahko tako kristalne barve, ko sem pa jaz žalostna.

Ko sem jezna, želim, da me vsi gledajo v oči in me pustijo pri miru.

Ko sem v hudih dvomih, jih skrijem - naj ne izdajo svetu te skrivnosti.

Še zadnjič, pol dam pa mir s temi sentiši in naj grejo skupaj z njim na daljšo pot okoli sveta. Ampak tale zveza

fališ mi do bola

je pa najlepša Gibotova fraza ever! Pesem pa njegova-moja.

Ovo mi je škola i drugi puta ču pametnije
jer fališ mi do bola i znam da biče još i bolnije
jer svaka ljubav nova ruši vjeru u tebe
ovo mi je škola i drugi puta ču pametnije

Koje su to riječi što su meni sišle s usana
ne poznajem ni jednu šsto bi kazni ovoj bila jednaka
jer su osveta i ponos dvije sestre blizanke, rodjene u ponoč
jedna malo prije, druga kasnije

Gibonni, Ovo mi je škola

http://www.youtube.com/watch?v=cZgeWKSV2UE

Hudo nabasan teden. Ura 20 nič nič, še 12 ur do predavanj, možgani na remote al pa šššššš ( -> se sam pokadi ven).

Remote: spat? Še treba glavo spraznt. Dejmo mal TV na on. Aha, KanalA začetek Big Brotherja2. Da ne bom čist out, ko bo folk spet začel o tem razpravljat pa da … itak bom imela kej za kritizirat

Saj ok, saj sem v prejšnji sezoni tudi sama kdaj pofirbcala in za silo z glavnimi dogodki bila seznanjena. Če sem res čisto odkrita, v nekem navalu dolgega cajta sem celo nabavila kartico dostopa. Ampak letos je pa OČITNO pomembno just and only seks. Wtf?! Izgleda, da če si v prijavo napisal, da seksaš (zagotovo) po vsakem dnevnem obroku, pri tem zamenjaš vsaj pol kamasutra položajev in zamenjaš 7 do 8 pripomočkov, si notri. Če si napisal, da si nedolžen in se ti, v primeru da si punca, tipi gabijo, si tudi notri. Ali - da ne veš točno, kaj bi v življenju, da si se pri svojih dvajsetih komaj približno začel spoznavat, pa če imajo oni kako idejo, kak bi ti lahko bil, za prodat, te kupjo in si tudi notri.

Za posladek so zopet povabili Gačanoviča (al whatever) in Maxa Modica, prosim. Maxa Modica! Kot da ta ni sinomim seksualnih vsebin, ko zaslišim njegovo ime, najprej pomislim na hard porniče. Za povrhu pa še Tina iz BB1 - cela naduvana, predstavnica veleslavnih bistroumnih izjav, a (pazi) hudo lepa, doterana do zadnjega detajla. Če potegnem črto - kaj bomo/bodo torej gledali/poslušali do 14. junija?

• seks, seks, seks (no saj hočejo to?! “pa bo res”)
• alkohol (saj je pa to prva stvar, ki so se je stanovalci oprijeli ob prihodu)
• komentarje okoli seksa
• komentarje kako so pa lani bili kul (če se poskusimo spomniti … japajade)
• preučevanja, kak bi kdo moral biti, da bi seks (ne)dogajal
• nasvete za šoping (?)
• …

In zanimivo, da je veliko mladine skoraj vsak dan v takem stanju, kot sem sama danes, ko sem se po dolgem času spravila pred televizor. Da je tudi sicer veliko folka, ki gledajo dnevno tv večino časa. In tako bomo spet imeli lepe vzore dnevno pred nosom, kako živeti in se obnašati, kaj je spodobno in kaj (kao ni) perverzno, kako gojiti lepe odnose, kako se ne ozirati na druge, kako se pričkati, kako si in samo, če se daš dol pred celo Slovenijo itd. Kako se potem čudimo, da mladina že pri 12, 13 letih seksa ko zmešana, starši pa to po novem komentirajo “v življenju je treba vse čimprej probat, da se najdeš.”

In meni postaja slabo. Občasno bom oddajo pogledala toliko, da dopolnim zgornji seznam.

p.s. pozabla dodat: če bo to kdo bral in si mislil “lej jo, kk je zafrustrirana”.  A - a, daleč od tega, razumem vse do meje tojepapreveč.

Baby when I met you there was peace unknown
I set out to get you with a fine tooth comb
I was soft inside
There was something going on
You do something to me that I can’t explain
Hold me closer and I feel no pain
Every beat of my heart
We got something going on
Tender love is blind
It requires a dedication
All this love we feel needs no conversation
We can ride it together , ah ha
Making love with each other , ah ha

Islands in the stream
That is what we are
No one in between
How can we be wrong
Sail away with me
To another world
And we rely on each other , ah ha
From one lover to another , ah ha

I can’t live without you if the love was gone
Everything is nothing when you got no one
And you walk in the night
Slowly losing sight of the real thing
But that won’t happen to us and we got no doubt
Too deep in love and we got no way out
And the message is clear
This could be the year for the real thing
No more will you cry
Baby I will hurt you never
We start and end as one
In love forever
We can ride it together , ah ha
Making love with each other , ah ha

http://www.youtube.com/watch?v=lixDK_tMEhE&feature=related

Pred pol leta sem se po nekaj posvetovanjih, ogledih, razmišljanjih odločila investirati nekaj malega prihrankov v vzajemne sklade. Ker nekaterim okrog mene se je z dobrimi donosi v enem letu vloženi kapital povečal tudi za 100 %. In sem mi je zazdelo, da je čas, da tudi jaz poskusim “na hitro obogateti.” Nič lažjega! Pristop, identifikacija, vplačilo, povečana glavnica! Aham. Lej tole:

Razen na začetku so moje številke več ali manj močno levo odmaknjene od števila 0 na številski premici in človek bi rekel, da so tam dokaj stabilne. What the fuck is this??? Že dolgo ne pregledujem teh tečajnic, ker sem potem predvsem jezna na sebe, ker ugotavljam, da nisem ravno nek hud finančnik oz. ekonomist. Očitno sem izbrala napačen čas za vlaganje v tovrstno varčevanje. Ali kaj? Tolažim se z dejstvom, da so bile tovrstne investicije predvsem poskusne narave in da je trg vrednostnih papirjev zaradi raznoraznih kosovskih vprašanj, ameriških volitev in kitajske inflacije v svetovni krizi. Baje. In da se bo čez nekaj časa na zgornjem seznamu vse obarvalo zeleno. In da poskusit ni greh.

Zadnjič, ko je bilo nekaj v zraku, med večernonočnimi pohodi po kraju, med menjanjem lokacije, zasledim v neki garaži tole:

Garaža je bila zagotovo slovenskega tipa, garaža, kjer se včasih zbere več ljudi. Ja nisem si mogla kaj, da ne bi naredila pikčr, vsaj z namenom morebitnega naknadnega čudenja znanju slovenskega jezika določenih osebkov. Pa ne vem no, a je težko preden na eno flašo, ki jo bo zagotovo še kdo uporabil za teboj in stoji na vidnem mestu, vprašat koga, kako se kaj napiše? Ja najbrž je, ker itak nič ne misliš, ker ne veš, da veš narobe. Hmm!