Kakorkoli…

… pravzaprav ne samo šolski sistem kot tak. Naša družba je v krizi, no, na veliko področjih  se dogajajo razne revolucije.

Minejo dnevi, ko se sploh ne sprašujem v zvezi z ničemer, kar se tiče službe. In dokaj dobro krmarim skozi ure delovnega časa. Takrat ne morem reči, da sem hudo veliko sebe pokurla in tudi ne morem reči, da ni bilo v delo vložene nobene energije. Srednja vrednost, skratka.

Pride dan, ko zares ne morem vložiti veliko energije v delo. Ker sem hin, izmučena, energijsko v q. Dan se kljub vsemu izpelje, ne da bi kdo to posebej opazil.

Velikokrat pa pride dan, ko:

- razmišljam, v čem je fora, če tri četrtine otrok rešuje naloge samo za to, da so rešene, pa čeprav ves čas prepisuje besede iz slovarja, račune od soseda. Ko začneš z moraliziranjem, da si ne bodo nič zapomnili, da bodo naslednjič ob isti nalogi naleteli na isto težavo, se ti smejijo v faco in si mislijo, da te je itak že skoraj zasula zemlja.

- se sprašujem, kako je polovica otrok prišla v npr. 8., 9. razred, če ne znajo dobro brati, pišejo “kao što govoriš,” za poštevanko je mobitel in kalkulator. Ne res, kako? Ali je smiselno spuščati otroke v npr. 4. razred, če ne zna več od poštevanke števila 1 in 2 in prebere za silo dobro stavek, ki ga je prej prebral že petkrat?

- se zavedam, da ne gre, da bi razrede ponavljala polovica oddelka. Prav tako se zavedam, kako je na šolah s števili otrok; v smislu, če ne gredo vsi v petega, bo samo en oddelek, zato mora iti dalje. Že sto let nisem slišala, da bi kdo ponavljal razred. Resno ne! Ko sem jaz hodila v šolo, je skoraj vsako leto prišel kak nov sošolec iz višjega razreda, pa ni bilo s tem nič narobe.

- ugibam, komu se pomaga z razvrščanjem otrok na otroke s posebnimi potrebami, dsp-jevce in kar je tega. OK, nekaj si jih absolutno zasluži poseben prilagojen program, če že mora biti tovrstna integracija, ampak po mojih srečanjih s temi otroki je tak vsak peti. Ostali bi s strani staršev priučenim zicledrom, delovnimi navadami, sprotnim delom zagotovo dosegali zadovoljive rezultate. Tako pa se jim pomaga in pomaga, sami delajo še manj, pričakujejo pa celo to (kar je pa živa resnica), da bodo brez česarkoli itak imeli na koncu dve!

- se mi smilijo ti naši mladički. Saj ne vedo več, kaj je trpljenje, kaj je muka učenja, kaj je neimetivsega. In vem, da niso sami krivi. In zakaj se že predmeti niso združili v več skupin??

- se sprašujem, kdaj nastopijo trenutki, ko lahko rečem, da sem uspešna v svoji službi. Samo in res samo takrat, ko poučujem v t.i. tretji nivojski skupini, ker tam jih je peščica, ki delajo zelo zagriženo. Ali ko se z dvema pripravljaš na tekmovanje. To je pa skoraj vse. Zato pa na nekaterih šolah poteka prava tekma, kdo bo vodil te odličnjake (ofkors, priviligirani!).

- se mi zdi svinjsko, kako eni učitelji delajo (in jim celo uspeva) po liniji najmanjšega odpora. Stila in metod učenja ni zamenjal(a) ali prilagodil(a) že od pamtiveka, ne da se ji nič, nad otroci se samo zdira in igra na struno prisile. Ti pa točno veš, da bo z junijem zopet bitka za stolček septembra. That’s the way.

“Pivo pomaga grdim ljudem do seksa že 2000 let.”

Stavek sem sicer zasledila v knjigi: Mark Haddon Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa.

Zgodbo pripoveduje avtističen 15-letni Christopher. Ukvarjati se začne s primerom umora sosedinega psa. Ob raziskovanju se razkriva njegova prisrčna, poštena in topla osebnost ter njegove vedenjske težave, ki mu povzročijo marsikatero preglavico.  Res prijetna knjiga, na momente smešna, a žalostna hkrati.

Kadar čakam na kako poštno pošiljko, se resno potrudim, da sem tisti dan takrat okrog poldneva doma ali pa naročim komu, da se naj potrudi sprejeti pošiljko.

Ker….

Ne maram hoditi na našo krajevno pošto zaradi tistih omejenih tečnih uslužbenk. Pa tega svet še ni videl! Cela nagrmadena za tistim okencem, izpod svojih velestaromodnih očal, sebi strašno pomembna (ker si odvisen od nje, njenega dela!) te vsakič, ko se pojaviš pred njenim okencem, premeri od glave do pet. Brez prosim, želite, lep pozdrav, te gleda, dokler ne izustiš, kaj bi rad. Enkrat sem bila zanalašč tiho, dokler ni izjavila tistega, kar bi po defaultu njene službe MORALA. Pa še to je bilo povsem izven konteksta: “Kaj bi ljubica?!” Pa kaj si nor! Nisem kriva, če moja zunanjost kaže npr. 5 let manj od realnih in če mene tipica ne jemlje resno. Da ne govorim, da me itak obdelajo do tazadnje dlake, ko jo z odprtimi usti odmaham ven. Določen vljudno izpeljan postopek in korektnost SE PRIČAKUJE od vseh, ki delajo z ljudmi, sploh pa od tistih na nekih uradniških mestih, ala pošta, občina in kar je tega. In vika se s strani teh uslužbencev VEDNO, četudi je v dilemi, ali sem najstnik ali odrasel človek! Nima veze!

Mislim, da bi določene službe morale biti preverjane s strani nadzornikov, kar se tiče obnašanja nekaterih. Pa saj nismo na Kitajskem, kjer te, če ni njihov dan, pač pustijo čakati zaradi enega bogega “štempla” tudi po cel dan. In preveč je ljudi, ki so brez taprave službe in bi se z veseljem smehljali in zganjali vljudnost cel delovni dan, če bi bilo treba. Moj čas šolanja in potem je minil z delom v veliko različnih službah, večkrat kot ne, je bilo to delo z ljudmi. In NIKOLI nisem bila nesramna, pa če je bil moj dan takrat za skozlat! Trudila sem se biti prijazna, saj se je vedno izkazalo, da je to za obe strani dobro. Pa še uspešnejši si! A ona ima itak tam stol do penzije in jo boli q, kako in kaj, ona je sama in edina in strašno pomembna. Smili se mi res! Ne vem, zakaj se vedno javnost ukvarja z načinom opravljanja dela zdravnikov, učiteljev, sodnikov… Tudi ti ljudje so za družbo pomembni, tudi ti ljudje imajo (celo) državno službo in tudi ti bi morali malo paziti na način dela s strankami.

Srečanje z našimi poštarcami je vedno rahlo stresno, saj že ob vstopu začutiš energijo, ki jo kopičijo in predejo na svoji strani okenca. Se spomnim, da sem nekoč pošiljala nek večji kos. Kateri naslov je pravi, če ne pošta, da ti pove, kako in v kaj zapakirati, po možnosti proda ustrezno kuverto, papir itd.? Mrs. postwoman: “Ja ljubica, mi tega nimamo. Mi samo pošljemo naprej. Sprehodi se do papirnice!” My ass! Ne bi se tudi rada spominjala, kako je bilo, ko sem se pojavila s paketom, ki sem ga hotela poslati v ZDA. Štala! So pa ja tri začele raziskovat, katero nalepko prilepit, kako poknjižit itd. 

Naslednji odstavek je namenjen nekaterim vsebezaverovanih zavarovalniških agentov. Ker oni so pa to že 20 let! Avto zavarujem enkrat na leto in ker se nonstop dogajajo neke spremembe, zopet pričakujem, da so oni tam zato, da mi svetujejo. Se mi je nazadnje zgodilo, da sem sedela na tistem stolu pred pultom in se poglabljala v “mali avtomobilski paket” itd., ker je stari rekel, da on pa res ne ve, kako naj to naredi! “Ker je to po novem!”

Imam še nekaj takih na zalogi, npr. prigode s policaji, trgovkami, medicinskimi setrami…

Vedno potem razmišljam, kako je z mojo službo. Jaz si v šoli ne morem dovoliti, da nisem vljudna, npr. do staršev. Ne morem si dovoliti, da ne opravljam tistega, za kar sem tam. Čeprav si vedno znova priznam, da je pa kar nekaj učiteljev točno takih.  Pa to bi bilo vse za zamenjat!

Na uho mi je prišlo, da so možgane Alberta Einsteina po njegovi smrti “zasegli.” Hoteli so preštudirati ali je bilo z njim dejansko nekaj narobe ali pa je bil za par stopenj višje inteligence od večine znanstvenikov tistega časa. Na žalost teh “možganoajnštajnraziskovalcev” je bilo ugotovljeno, da niso njegovi možgani iz nobene nadnaravne snovi, da so enaki povprečni velikosti odraslega človeka, da niso nič bolj nagubani itd. Šele malo kasneje so, baje, namenili pozornost povezavam med levo in desno polovico in ugotovili, da jih je imel g. Einstein nenormalno veliko.

Kasneje naj bi iz tega izpeljali nove ugotovitve, da je pogoj inteligence stopnja povezanosti med levo in desno polovico in ne nagubanost možganov ali število možganskih celic. V splošnem bi lahko ljudi delili na levo in desno hemisferne, glede na to, katera polovica je v večji uporabi pri posamezniku. Jasno pa je, da je učinkovitost delovanja možganov večja ob uporabi obeh možganskih polovic in da je s tem možno tudi doseči višjo psihično stopnjo.

* Leva hemisfera skrbi za urejanje in analiziranje podatkov, govor, števila, ti ljudje naj bi bili bolj orientirani na podrobnosti in dejstva, racionalni, znanstveni, kritični.

* Desna hemisfera pa je vizualno, neverbalno in intuitivno usmerjena. Ukvarja se z zvoki, vzorci, barvami, umetnostjo, domišljijo.

Dobra usklajenost obeh polovic vpliva tudi na zadovoljstvo človeka, saj nas ustrezno menjavanje aktivnosti spodbuja k različnim delom in skrbi, da se vzpostavlja ravnovesje v življenju.

Najbrž je težava naše družbe tudi prevelika uporaba leve polovice. No moja je že. Grem zdaj delat povezave.

Včasih se pač ne da zaspat. Krivdni faktorji so po moje čisto različni. Moji so ponavadi: preveč na izi dan, hudo naporen dan (ko zvečer možgani mislijo, da je potrebno še kar delati), preveč misli v glavi kar tako, strah pred tem, da bo prezgodaj zjutraj pretežko vstati , dejavniki ala sosed, raznašalec časopisov, full house itd. Včasih je kriva samo luna.

Naspati se je pač treba. Sama vem, da če ne oddremam svojih 8 ur, ne bo kaj prida od mene naslednji dan. Mogoče je tudi tu vse v glavi. Ne razglabljam več o tem, ampak se držim volje telesa.

Hudič pa je, ko ne gre in ne gre. Preizkusiš položaj levo bočno. Si že skoraj noter, naenkrat se misel iz polsna tako razbohoti, da si buden v hipu. Ok - položaj desno bočno. Ponovi vajo. Si že tam nekje, pa spet: kaj sem ji/mu že pozabila prej reči? Joooj. Razmisliš. Za take stvari imam ob postelji beležko in pisalo. Ne moreš verjet, koliko idej in pomembnih misli se utrne ravno zvečer, ko “pospravljaš” za sabo in dnevom, ki mineva. Potem torej razmislim, zapišem. Zdaj pa zares - ostane najbolj ziher - trebušni položaj. Malo shladim noge, da jih je potem prijetno greti. In ko se ogrejejo ponavadi zaspim.

Včasih se noge ogrejejo, jim postane celo zoprno vroče. Obrnem se na hrbet, gledam v strop: od kje toliko enih stavkov? Ko bi bila vedno tako budna čez dan… Oči - kot da ne zdržijo pod zaprtimi vekami več kot sekundo, ni šans, da jih zaprem. Raziskujem, kako temna je tema danes. Ali razločim poleg zvezde na stropu še kaj?

Takrat se potem vedno spomnim na ovčke, ker je mama vedno rekla: “Ko ne moreš spat, ovčke štej!” Štejem: ena ovčka, dve ovčki, tri ovčke, štiri, pet … enaindvajset … petintrideset … Včasih res zaspim. Včasih pa začnem ob tem razmišljat: kako ovčke skačejo preko ograje in kaj če se katera spotakne, ali je katera med njimi črna, koliko je mladičkov, kako bi v kakem računalniškem programskem jeziku sprogramirala ta program in upoštevala slovnico, kaj pa če oven skoči na eno ovčko - hopa-cupa pa smo tam …

Ovčke zame niso vedno rešitev. Boljše, da takrat vstanem, malo pogledam po stanovanju, mogoče celo kaj premaknem in se vrnem v posteljo. Potem se zavestno otepam vseh misli že od začetka in se skoncentriram na bitje srca in zaspim.

Situacija 1: stopi punca iz krajevnega nakupovalnega centra. Urejena pričeska, nevpadljiv makeup, petke, krilo, pač iz službe je. Hiti do svojega avtomobila tri avtomobilske vrste stran od vhoda, nakar ji pot prekriža počasimimodrseč zmanikiran črn audi. Se ustavi točno ob njej. Odpre se sovoznikovo okno, v avtu sedi prijeten mladenič temnih las, očitno višje rasti. “Zdravo, sem gledal, imaš ful dobre čevlje. Kje si jih kupila?” Punca rahlo šokirana, obstane, čeprav bi v kaki drugi manj čudni situaciji izustila stavek, ob katerem bi ga močno “zabila” in odhitela dalje. Ji naprej razlaga, da kdo vse je on, kje vse ima nepremičnine, da kako pa kaj ona in druge neprimernosti. “Ali kaj plešeš, bi šla kdaj z menoj na ples?”

• VPRAŠANJA V RAZMISLEK 
• Od kdaj fantje na ženskah opazijo najprej čevlje, po možnosti rahlo znošene, nič posebnega?
• Zanima ga, kje je kupila čevlje. Ali bi tudi on rad imel takšne?
• Ali je “in” vabiti na ples? Ali je “in” se hvaliti na polno?
• Kaj je z njim narobe??

Situacija 2: se srečata fant in punca na neki zabavi. Nepomemben in neobvezen klepet (najverjetneje okoli vremena in najpogostejša slovenska igrica, ko se spoznamo “Od kod si? Ali poznaš tega?”)  Oba simpatična, zato verjetno deluje privlačnost. Si povesta, kaj delata, to je pa tudi skoraj vse. Naslednji delovni dan: parkirišče na delovnem mestu, punca pride do avtomobila in vidi nekaj zataknjeno za brisalcem. Rdeča vrtnica! Se nasmehne in si misli, pač nekdo jo je pobral recimo s tal in jo zataknil za prvi brisalec. Mine nekaj dni.  Za brisalcem ponovno vrtnica, tokrat roza, in kuverta, v njej hudo osladne besede. Zgodba se še nekajkrat ponovi, ugotovi se, kdo je romantik, polovica sodelavcev sedaj nenehno opreza, kdaj se bo spet pojavil, da bo razlog za smeh in debato (ker halo, nekaj se dogaja).

• VPRAŠANJA V RAZMISLEK 
• Ali res toliko pomeni osladnost, ki jo vidijo in opazijo vsi?
• Ali je primerno to ponavljati večkrat?
• Ali ne postavlja s tem v obupno neroden položaj nekoga drugega?
• Ali so vrtnice še “in”?
• Samo res, kaj je z njim narobe??

Situacija 3: neka razširjena družinska zabava. Fant opazi punco, niti je ne ogovarja niti ne zvabi njene pozornosti. Čez nekaj dni zvoni v njeni hiši hišni telefon, čeprav sploh ne živi več tam. Kliče fant in suvereno sprašuje mamo te punce, kaj ona počne, kje je, če lahko dobi njeno telefonsko številko, toliko da se ne povabi na obisk. Vajo ponavlja tako dolgo, dokler mami ne dopizdi in ga pošlje nekam.

• VPRAŠANJA V RAZMISLEK:
• Ali se je v teh časih težko dokopati do gsm telefonske številke ali mail naslova kogarkoli? Sploh če gre za nekoga, do katerega se lahko dokoplješ preko prijatelja mojega prijatelja.
• Ali je primerno delati začeten vtis na starše, namesto na konkretno osebo?
• Ali ni pri začetnem spoznavanju ustrezneje uporabiti kako finto (v stilu - po naključju na isti zabavi)?
• Ampak res, kaj je z njim narobe???

Ne vem, ne razumem, samo vem, da ne deluje.

Včeraj sem odprla sezono teka!

In danes zjutraj bi skoraj potrebovala buldožerja, da bi me dvignil iz postelje. Uuuufff! Očitno sem iz zimskega spanja prebudila nekaj novih mišic, ki so danes postale precej glasne in iščejo pozornost.

Ampak dobro. Sploh ne, da bi čez zimo dremala tudi jaz. Najmanj dvakrat tedensko je rekreacija pač morala biti, saj sicer ne vem, kako bi bilo z mojim spanjem, mojo hrbtenico in navsezadnje mojo glavo. Smučanje, odbojka, aerobika. Odpor do fitnesa sem dobila, ko sem v življenju prvič stopila vanj in mi je vse smrdelo, gabilo se mi je prijemati tiste ročke, ki jih je pred menoj prijelo ogromno prešvicanih rok. Bljek! Sem se neko določeno obdobje tudi trudila z njim, a ni pomagalo pri pregonu ne-veselja. Pač tam mi je dolgčas in nisem tip človeka, ki bi trening jemal kot absolutno trdo delo in trpljenje.

Vsako pomlad pa me začne popadati nenormalna želja po tem, da se dvignem. Od tal. Kot da me zima zbije v eno kepo. In kljub vsemu razmigavanju se ne počutim, da bi bila resno fit. To naredi šele doza teka. V naravi. In ne po asfaltu.

Torej včeraj. Obujem “adidaske,” se oblečem - preveč, ker še nisem bila prepričana o ustreznosti temperature in jo z neko vznemirjenostjo, adrenalinom (?) zaradi vprašanja, kako mi bo kaj šlo (prvič mi je vsakič znova kot razdevičenje ) mahnem na svojo znano najljubšo traso.

Izkupiček: soliden čas, dobro prešvicano telo, volja za naprej, volja še za vse  kaj drugega in nekaj vnetih mišic (kljub raztezanju).