Kakorkoli…

Včasih se pač ne da zaspat. Krivdni faktorji so po moje čisto različni. Moji so ponavadi: preveč na izi dan, hudo naporen dan (ko zvečer možgani mislijo, da je potrebno še kar delati), preveč misli v glavi kar tako, strah pred tem, da bo prezgodaj zjutraj pretežko vstati , dejavniki ala sosed, raznašalec časopisov, full house itd. Včasih je kriva samo luna.

Naspati se je pač treba. Sama vem, da če ne oddremam svojih 8 ur, ne bo kaj prida od mene naslednji dan. Mogoče je tudi tu vse v glavi. Ne razglabljam več o tem, ampak se držim volje telesa.

Hudič pa je, ko ne gre in ne gre. Preizkusiš položaj levo bočno. Si že skoraj noter, naenkrat se misel iz polsna tako razbohoti, da si buden v hipu. Ok - položaj desno bočno. Ponovi vajo. Si že tam nekje, pa spet: kaj sem ji/mu že pozabila prej reči? Joooj. Razmisliš. Za take stvari imam ob postelji beležko in pisalo. Ne moreš verjet, koliko idej in pomembnih misli se utrne ravno zvečer, ko “pospravljaš” za sabo in dnevom, ki mineva. Potem torej razmislim, zapišem. Zdaj pa zares - ostane najbolj ziher - trebušni položaj. Malo shladim noge, da jih je potem prijetno greti. In ko se ogrejejo ponavadi zaspim.

Včasih se noge ogrejejo, jim postane celo zoprno vroče. Obrnem se na hrbet, gledam v strop: od kje toliko enih stavkov? Ko bi bila vedno tako budna čez dan… Oči - kot da ne zdržijo pod zaprtimi vekami več kot sekundo, ni šans, da jih zaprem. Raziskujem, kako temna je tema danes. Ali razločim poleg zvezde na stropu še kaj?

Takrat se potem vedno spomnim na ovčke, ker je mama vedno rekla: “Ko ne moreš spat, ovčke štej!” Štejem: ena ovčka, dve ovčki, tri ovčke, štiri, pet … enaindvajset … petintrideset … Včasih res zaspim. Včasih pa začnem ob tem razmišljat: kako ovčke skačejo preko ograje in kaj če se katera spotakne, ali je katera med njimi črna, koliko je mladičkov, kako bi v kakem računalniškem programskem jeziku sprogramirala ta program in upoštevala slovnico, kaj pa če oven skoči na eno ovčko - hopa-cupa pa smo tam …

Ovčke zame niso vedno rešitev. Boljše, da takrat vstanem, malo pogledam po stanovanju, mogoče celo kaj premaknem in se vrnem v posteljo. Potem se zavestno otepam vseh misli že od začetka in se skoncentriram na bitje srca in zaspim.