Arhivirana sporočila kategorije 'iz šolskega kabineta'

Resno mislim, da je naš šolski sistem v krizi…

… pravzaprav ne samo šolski sistem kot tak. Naša družba je v krizi, no, na veliko področjih  se dogajajo razne revolucije.

Minejo dnevi, ko se sploh ne sprašujem v zvezi z ničemer, kar se tiče službe. In dokaj dobro krmarim skozi ure delovnega časa. Takrat ne morem reči, da sem hudo veliko sebe pokurla in tudi ne morem reči, da ni bilo v delo vložene nobene energije. Srednja vrednost, skratka.

Pride dan, ko zares ne morem vložiti veliko energije v delo. Ker sem hin, izmučena, energijsko v q. Dan se kljub vsemu izpelje, ne da bi kdo to posebej opazil.

Velikokrat pa pride dan, ko:

- razmišljam, v čem je fora, če tri četrtine otrok rešuje naloge samo za to, da so rešene, pa čeprav ves čas prepisuje besede iz slovarja, račune od soseda. Ko začneš z moraliziranjem, da si ne bodo nič zapomnili, da bodo naslednjič ob isti nalogi naleteli na isto težavo, se ti smejijo v faco in si mislijo, da te je itak že skoraj zasula zemlja.

- se sprašujem, kako je polovica otrok prišla v npr. 8., 9. razred, če ne znajo dobro brati, pišejo “kao što govoriš,” za poštevanko je mobitel in kalkulator. Ne res, kako? Ali je smiselno spuščati otroke v npr. 4. razred, če ne zna več od poštevanke števila 1 in 2 in prebere za silo dobro stavek, ki ga je prej prebral že petkrat?

- se zavedam, da ne gre, da bi razrede ponavljala polovica oddelka. Prav tako se zavedam, kako je na šolah s števili otrok; v smislu, če ne gredo vsi v petega, bo samo en oddelek, zato mora iti dalje. Že sto let nisem slišala, da bi kdo ponavljal razred. Resno ne! Ko sem jaz hodila v šolo, je skoraj vsako leto prišel kak nov sošolec iz višjega razreda, pa ni bilo s tem nič narobe.

- ugibam, komu se pomaga z razvrščanjem otrok na otroke s posebnimi potrebami, dsp-jevce in kar je tega. OK, nekaj si jih absolutno zasluži poseben prilagojen program, če že mora biti tovrstna integracija, ampak po mojih srečanjih s temi otroki je tak vsak peti. Ostali bi s strani staršev priučenim zicledrom, delovnimi navadami, sprotnim delom zagotovo dosegali zadovoljive rezultate. Tako pa se jim pomaga in pomaga, sami delajo še manj, pričakujejo pa celo to (kar je pa živa resnica), da bodo brez česarkoli itak imeli na koncu dve!

- se mi smilijo ti naši mladički. Saj ne vedo več, kaj je trpljenje, kaj je muka učenja, kaj je neimetivsega. In vem, da niso sami krivi. In zakaj se že predmeti niso združili v več skupin??

- se sprašujem, kdaj nastopijo trenutki, ko lahko rečem, da sem uspešna v svoji službi. Samo in res samo takrat, ko poučujem v t.i. tretji nivojski skupini, ker tam jih je peščica, ki delajo zelo zagriženo. Ali ko se z dvema pripravljaš na tekmovanje. To je pa skoraj vse. Zato pa na nekaterih šolah poteka prava tekma, kdo bo vodil te odličnjake (ofkors, priviligirani!).

- se mi zdi svinjsko, kako eni učitelji delajo (in jim celo uspeva) po liniji najmanjšega odpora. Stila in metod učenja ni zamenjal(a) ali prilagodil(a) že od pamtiveka, ne da se ji nič, nad otroci se samo zdira in igra na struno prisile. Ti pa točno veš, da bo z junijem zopet bitka za stolček septembra. That’s the way.

  • Share/Bookmark

Življenje ni potica!

Dejansko se mi ne da neki bedirat, ampak danes se mi je ene parkrat v zavest prikradla ta misel.

1. Poslušam (sicer učno slabšega) devetošolca, ki mi je pred nekaj časa zavzeto razlagal, kako bo pa on postal vodoinštalater (zanimivo nimam kaj reči, a le kje je našel to idejo?). Glede na njegovo hudo pasivnost v zvezi s stvarmi, ki niso zbiranje znamk ali pa (ofkors) vodoinštalaterstvo, me je pobč prav presenečal s kakim žarom je to razlagal in zaman sem upala, da se bo le-ta nekoč razširil na predmete kot so matematika, fizika, kemija. Nakar mi danes, potem ko so informativni dnevi mimo, sporoči, da ga je navdušila vrtnarska šola. Da ne bo pomote, v teh časih res globoko spoštujem ljudi, ki imajo radi svoj poklic, v katerem so uspešni in srečni pa naj je to vodoinštalater, vrtnar, pek, mizar… Ampak kam hudiča je šla tista njegova iskra??? Verjetno sta jo z  mamo pustila na bližnji avtobusni postaji, kjer je mama sklenila, da bo to zanj sigurno boljše, da bo lahko opravljal prakso pri sosedu z vaško cvetličarno itd. Škoda!

Kako veš, kdaj v življenju si se pravilno poklicno opredelil, v smislu da je študij pravilna izbira? Že res, da je trend v menjavi poklicev in da se da ob delu (lažje, a dražje) narediti nato še marsikaj, ampak večina ne zamenja več kot dva zelo podobna.

Zanimivo, o tem je ravno danes pisala pavot.

2. Zadnje čase (priznam, sem pač v taki fazi) veliko opazujem pare okrog sebe. In spet vrtam: ali se truditi zase, za svoja načela, predvsem pa svojo srečo, s partnerjem, ki ti to omogoča, s katerim lahko sodeluješ in rečeš ob koncu življenja “še enkrat bi naredil(a) isto” ali pa v svoje življenje sprejeti tistega, za katerega se ti zdi, da je kolikor toliko v redu, ker “boljših itak ni,” ker ”se ne morem več zaljubiti,” ker “ko so otroci, se vse zgliha,” ker blabla, pa čeprav si to priznaš zelo na skrivaj tu in tam, navzven pa živiš srečo – kao.

Reči hočem, da ugotavljam, da je živeti skupaj z nekom veliko lažje in da resno mislim, da je to glavno dejstvo zaradi katerega je marsikateri par še vedno v zakonu, na koruzi, v bogsigavedi kakem razmerju. Pa čeprav vsak zase ve, da je življenje z njim (njo) blizu vročine v peklu ali še bolje blizu najbolj hladnega dneva na Antarktiki. For what?!

3. Ekologija. Resno gledam svet okoli sebe. Če tale veter v naših krajih, zmešani letni časi in temperature, razne novo odkrite bolezni in kar je tega niso en znak, da smo hudo zabredli, potem res ne vem, kaj nas še čaka. Dilema: se truditi biti drugačen od večine, razvrščati odpadke, ravnati nepotrošniško in torej strogo ekološko ali pasti v način življenja, tak kakršen pač je, ker ti sam s tem, da vržeš enkrat na teden vrečko s plastiko v za to namenjen zaboj ali pa ne kupuješ npr. nepotrebnih oblačil, hrane, opreme v primerjavi s celotno Kitajsko, ki letno povečuje emisije škodljivih plinov, ne boš dosegel na novo ozelenelega planeta Zemlja.

4. … pa v kaki drugi objavi … tumač za danes, kot pravim nisem na minus, prej na plus :) .

  • Share/Bookmark

Joj, ko mi bo roka ušla

Včasih me je strah, da se mi kadarkoli zgodi trenutek, ki se večkrat pojavi v mojih malo hujših nočnih morah. Točno vem, zakaj in kdaj se take sanje pojavijo, dejstvo je tudi, da se večkrat. Grejo pa nekako takole: sem v množici otrok, moje stanje tam, ko stojim obkrožena med več parimi očmi, je na čisto tanki meji in samo vprašanje časa je, kdaj se bo tista meja spremenila v skoraj nevidno nitko, ki bo počila – meni pa se bo utrgalo. In potem se mi. Zagrabim kuštrave lase prvega, ki je na dosegu, in ga potegnem za sabo. Ali, primem roko nekoga tako močno, da so še lep čas vidni sledovi mojih nohtov. Ali pa ga tako ploznem po licu, da so vidni moji prstni odtisi. Itd. Ali pa preprosto, kričim v sebi tako močno, da se potem prebudim, zavedajoč, da sem najverjetneje kričala tudi zares.

In sanje se pojavijo vedno, ko so moji interesi v navzkrižju z interesi kakega mojega učenca. Ko se z njim mučim več časa (to je mesec in več), pa ne prideva na normalen, vsaj hladen odnos. Ko se očitno vse bolj oddaljuje od mene,  jaz pa ne najdem več prijema, da začneva komunicirati na relaciji učitelj – učenec. Ponavadi se vse začne z manjšimi nesporazumi, ko včasih reagiraš precej strogo in na “hard.” Kot odrasel človek proti mlajšemu kmalu začutiš, kdaj se je v otroku nekaj obrnilo proti tebi. Takrat skušaš rešit situacijo, včasih nadaljuješ po svojih najboljših močeh, v smislu, da se mu nekako prikupiš nazaj, ker se zaveš, da drugih poti v teh časih tako ni. Potem se trudiš, se skoraj sučeš okrog njega, se v kaki situaciji postaviš na njegovo stran, ga sprašuješ in se z njim pogovoriš o stvareh, za katere veš, da so mu blizu. V večini primerov se odnos za silo izboljša, včasih celo preraste v nekako zavezništvo, seveda res v primeru, ko otrok ni več kot enkrat prestopil postavljene meje in sicer oceniš, da se splača. Ampak ko pa ne prideš z najlepšim možnim pristopom nikamor, ko se mulc dobesedno dela norce iz tebe in ignorira tri četrt stvari, ko izmozgaš domišljijo, takrat nastopi čudna faza. Takrat, se mi zdi, je možen nastop trenutka, ki se pojavlja v mojih sanjah. Gledaš mulca, bolj kot se trudiš in poskušaš ignorirat njegove izjave, bolj kot se delaš, da te ne more prizadeti, bolj se ti mali smeji v glavo. Itak veš, da ga udaril ne boš, da se tudi ne boš zdiral nad njim z nekimi neprimernimi frazami, zgolj zaradi tega, ker pridiga in kritika tako ne delujeta na nikogar dobro. Tu se mi zdi, bi morala nastopit šola kot ustanova ter ravnatelj kot pedagoški vodja in na drugi strani starši. Da se situacija reši takoj in ustrezno v povezavi med vsemi naštetimi udeleženci. Tako pa opažam, da večina učiteljev preveč čaka, da se stvari vse preveč daje na stran, da si vse preveč zatiskamo oči, ker smo v resnici nemočni. Nemočni, kadar starši niso na strani šole in učitelja. Stanje v naših šolah je, kar se tiče odnosov, vse prej kot rožnato. Vzoja je že zdavnaj nekje zaostala v tekmi z izobraževanjem.

  • Share/Bookmark