Arhivirana sporočila kategorije 'kjerkoli'

Pogled z Menine

Mal sem važna, ker imam telefonček, ki dela še kar lepe slike in ker sem včeraj dihala gorski luft. Med sestopom (mal po nogah, mal po tazadni) sm mal poslikala gore okrog. A sem že omenla, da ljubim razgled?!

02032008009.jpg

  • Share/Bookmark

Od preveč kisika boli glava

What a sun! Južno v želodec, fotiča v žep pa gremo. Po včerajšnjem dnevu, ki je minil s prebiranjem misli dr. Janeza Drnovška, spremljanjem prispevkov v zvezi z njegovim življenjem (+pogovori o stvareh, o katerih sem že razglabljala), gledanjem filmov (da bom lahko komentirala ustreznost izbire podeljenih oskarjev) in drugimi opravki v zvezi s službo in podobno, je danes nastopil dan, ki je zahteval, da prezračim glavo in ji dam novo dozo kisika.

Cilj sem od daleč že en čas opazovala, tudi razlog je bil poseben, za dosego je bilo treba reskirat 2 do 3 ure, kar pa je med tednom skoraj imposibl.

dsc04736.jpg

Ugotovila sem, da je pomlad že absolutno en čas tu – teloh je že skoraj odcvetel, sosedova marelica ima že nastavke za bodoče cvetove, tulipani bojo pa maja vsi hin. No, meni je za hojo pod milim nebom zadostoval termoflips (=termoflis) pa še mi je bilo vroče.

dsc04720.jpg

Razgledi so me vedno noro zaposlili, fajn je videt majhnost svojega kraja od daleč, se takoj začneš zavedat širine sveta.

dsc04724.jpg

Ne morem pa se nehat čudit naši nemarnosti. Itak pridelamo tolk smeti, da jih bomo počas morali začet izvažat na Mars, sicer se bomo zadušili. Ampak kolk je enih smeti v naravi, polivinil kar tako kot en novoletni okrasek plapola na drevesih, tudi globoko v gozdu. Da ne govorim o tem.

dsc04747.JPG 

Neurje je bilo novembra, zdaj je skoraj konec februarja, ok saj je bila kao zima vmes, ampak ni omembe vredna. Obrežje rek je pa tako, kot da smo ena izmed najmanj razvitih držav na svetu, katera v reke in potoke spušča vse živo. Katastrofa! Je že res, da je reka prinesla ta material (pozabimo, da ga je nekje mogla pobrat), ampak koliko se nas lepo sprehaja mimo in to mirno gleda. Al kaj?! Mene gane vsakič znova. Ne razumem, po moje je treba samo organizirat eno orng akcijo in bi se obrežje spucalo v parih dneh, ljudje bi pa (najbrž) z veseljem pomagali. Eh, saj bo kmalu pomlad, bomo videli.

Izkupiček je torej tak, skoraj 3 ure hoje, pokurjenih kalorij dovolj, da sem po malo obilnejši večerji še vedno blizu nule, srečala sem tudi ene par prijetnih ljudi, z nekaterimi sem sklenila, lahko rečem, biznis. Kisika sem dala vsaki celici danes vsaj eno molekulo in počutim se fino.

  • Share/Bookmark

Nekam bi šla ali iskanje naslednje destinacije

Me grabi občutek vandranja že en cajt. Ker so se danes začele ene mini počitnice in ker po dolgem času ne grem nikamor za več kot dan, me drži in ne izpusti še toliko bolj. Sicer je do nedavnega še veljalo, da bi danes pakirala in bi jutri že drvela po belih strminah. Pa dobro, drvela bom vseeno, a brez pakiranja in brez filinga, da grem zares nekam na počitnice.

Tako pač je z menoj in vandrovčkom v meni. Moram. Simpl. Recimo, da je to moj način, kako priti do občutka polnega in lepšega življenja. Se spomnim, kako sem včasih mislila, da je svet tam nekje, ampak da je le redkim usojeno, da ga vidijo. Kako se mi je zdela daljna Azija ali pa “Novi svet” daleč, daaaaaaaaleč. No pa saj nedolgonazaj je bilo to celo blizu resnici. Sedaj pa včasih kar debelo pogledam ljudi, ki gledajo debelo mene, ko razglabljam o tem, kam bi/bom/sem šla.

Vsakič ko se vrnem iz zaresnega potovanja/izleta/počitnic, je vandrovček en čas tiho, recimo mesec, dva. Potem pa zopet začenja. In neverjetno, kako se ideje vedno znova same izoblikujejo v eno samo, ki se bo najverjetneje prva uresničila v bližnji prihodnosti. Zdaj že skače po moji buči ena sama in ne da miru.

Slikice pa zaradi nje.

20070602172038_dsc_09751.jpg

 new-york-city1.jpg

night-bridge-city-e-big1.jpg

  • Share/Bookmark

Kitajsko novo leto – “Šinjen kuajle”

Danes je kitajsko novo leto, po njihovem začetek pomladi, hkrati pa prehod iz leta pujsa v leto podgane. Kitajci si voščijo tako, kot je zapisano v naslovu, kako se pa to zapiše, bi pa prov mogla it nekam pogledat, pa se mi zdele ne da. Ja, Kitajčki znajo to res burno proslavit, tri leta nazaj sem tam proslavljala tudi jaz s T. & L. Ob polnoči ni bilo nikjer nikogar na ulici, vsi pred televizorji, kjer so predvajali nori show, kake barve, kake akrobacije so izvajali, ma oddaja je bla do jutra. Ob tv ali pa so metali petarde, no bombe (?). To ni nič, kar je pri nas za praznike. Tam je sekalo po hodnikih blokov, med hišami, na parkiriščih, zjutraj je bil pločnik roza od vseh teh papirčkov, pa zelo ne pretiravam. Mi pa smo v naši idealni predstavi imele v glavi, da bomo po napornih dneh popotovanj, zavile v prvi supermarket, noro nakuple hrane in, če bomo dobile, alkohol. Pajade! Kitajci so vse zaprli že prejšnji dan in je brez izjem (čeprav ima skoraj vsaka hiša restavracijo ali pa vsaj pult, kjer se da kaj kupit) ostalo tako še naslednja dva dni. Pa še nekaj utrinkov…

hpim1289.JPG

img_0328.JPG

img_0414.JPG

  • Share/Bookmark