Arhivirana sporočila kategorije 'la Slovenie'

Parkirišča – biznis

Imam en predlog za biznis. Kdo se javi?

Že lep čas opazujem in ugotavljam, s katero eksponentno rastjo se povečuje število avtomobilov na “črnih” parkiriščih ob raznih stičiščih cest, npr. lokalna z avtocesto. Pred recimo dvema letoma se je na (v mojih mislih dveh večjih) takih parkiriščih dnevno sparkiralo do 10 avtomobilov. Prav lepo so bili zloženi. Sedaj postaja situacija mizerna. Na kake vse načine je folk sposoben postavit največje možno število avtov na določeno površino? Stvar postaja zanimiv matematični problem. Zafilan je vsak možen kos cestišča, bankine, skoraj pred taprvo hišo na trati, počez, po dolgem, naravnost, pod cesto, cela umetnost. V principu me moti samo to, kako je včasih že vse nemarno nametano.

Za ta parkirišča velja med ljudmi status javnih. Ljudje iz različnih koncev potujejo v isto smer, se dobijo in nekaj njih pusti avto nekje ob poti, da se npr. zmanjšajo stroški prevoza, da je utrujenost od vožnje na ramenih samo enega, da se v prometni konici v mestih ne gužvajo trije avtomobili, ampak samo en, in v končni fazi mogoče tudi zaradi manjše onesnaženosti okolja (naivno razmišljam).

Žalostno pri vsem tem je, da se je na enem takem parkirišču začelo na vsake dva dni pojavljat, da se za brisalci znajdejo modre ovojnice z napisom “obvestilo policije.” In na drugem je lastnik začel s kopičenjem velikih kupov peska.

Skratka NE VZPODBUJA se skrbi za čisto okolje! Eto. In to me moti – zelo!

Zakaj se ne bi na takih mestih javno organiziralo parkiranje za določeno dnevno, tedensko, mesečno tarifo? Zakaj se ne gradi tovrstnih parkirišč? Ker enostavno se spodbuja to, da se mora vsak voziti s svojim, ker “če sem se pripeljal do sem, pa nimam kje pustiti avta, se bom pa peljal do konca.”

road_safety-newpage-9.jpg

  • Share/Bookmark

Tečni ljudje na delovnih mestih

Kadar čakam na kako poštno pošiljko, se resno potrudim, da sem tisti dan takrat okrog poldneva doma ali pa naročim komu, da se naj potrudi sprejeti pošiljko.

Ker….

Ne maram hoditi na našo krajevno pošto zaradi tistih omejenih tečnih uslužbenk. Pa tega svet še ni videl! Cela nagrmadena za tistim okencem, izpod svojih velestaromodnih očal, sebi strašno pomembna (ker si odvisen od nje, njenega dela!) te vsakič, ko se pojaviš pred njenim okencem, premeri od glave do pet. Brez prosim, želite, lep pozdrav, te gleda, dokler ne izustiš, kaj bi rad. Enkrat sem bila zanalašč tiho, dokler ni izjavila tistega, kar bi po defaultu njene službe MORALA. Pa še to je bilo povsem izven konteksta: “Kaj bi ljubica?!” Pa kaj si nor! Nisem kriva, če moja zunanjost kaže npr. 5 let manj od realnih in če mene tipica ne jemlje resno. Da ne govorim, da me itak obdelajo do tazadnje dlake, ko jo z odprtimi usti odmaham ven. Določen vljudno izpeljan postopek in korektnost SE PRIČAKUJE od vseh, ki delajo z ljudmi, sploh pa od tistih na nekih uradniških mestih, ala pošta, občina in kar je tega. In vika se s strani teh uslužbencev VEDNO, četudi je v dilemi, ali sem najstnik ali odrasel človek! Nima veze!

Mislim, da bi določene službe morale biti preverjane s strani nadzornikov, kar se tiče obnašanja nekaterih. Pa saj nismo na Kitajskem, kjer te, če ni njihov dan, pač pustijo čakati zaradi enega bogega “štempla” tudi po cel dan. In preveč je ljudi, ki so brez taprave službe in bi se z veseljem smehljali in zganjali vljudnost cel delovni dan, če bi bilo treba. Moj čas šolanja in potem je minil z delom v veliko različnih službah, večkrat kot ne, je bilo to delo z ljudmi. In NIKOLI nisem bila nesramna, pa če je bil moj dan takrat za skozlat! Trudila sem se biti prijazna, saj se je vedno izkazalo, da je to za obe strani dobro. Pa še uspešnejši si! A ona ima itak tam stol do penzije in jo boli q, kako in kaj, ona je sama in edina in strašno pomembna. Smili se mi res! Ne vem, zakaj se vedno javnost ukvarja z načinom opravljanja dela zdravnikov, učiteljev, sodnikov… Tudi ti ljudje so za družbo pomembni, tudi ti ljudje imajo (celo) državno službo in tudi ti bi morali malo paziti na način dela s strankami.

Srečanje z našimi poštarcami je vedno rahlo stresno, saj že ob vstopu začutiš energijo, ki jo kopičijo in predejo na svoji strani okenca. Se spomnim, da sem nekoč pošiljala nek večji kos. Kateri naslov je pravi, če ne pošta, da ti pove, kako in v kaj zapakirati, po možnosti proda ustrezno kuverto, papir itd.? Mrs. postwoman: “Ja ljubica, mi tega nimamo. Mi samo pošljemo naprej. Sprehodi se do papirnice!” My ass! Ne bi se tudi rada spominjala, kako je bilo, ko sem se pojavila s paketom, ki sem ga hotela poslati v ZDA. Štala! So pa ja tri začele raziskovat, katero nalepko prilepit, kako poknjižit itd. 

Naslednji odstavek je namenjen nekaterim vsebezaverovanih zavarovalniških agentov. Ker oni so pa to že 20 let! Avto zavarujem enkrat na leto in ker se nonstop dogajajo neke spremembe, zopet pričakujem, da so oni tam zato, da mi svetujejo. Se mi je nazadnje zgodilo, da sem sedela na tistem stolu pred pultom in se poglabljala v “mali avtomobilski paket” itd., ker je stari rekel, da on pa res ne ve, kako naj to naredi! “Ker je to po novem!”

Imam še nekaj takih na zalogi, npr. prigode s policaji, trgovkami, medicinskimi setrami…

Vedno potem razmišljam, kako je z mojo službo. Jaz si v šoli ne morem dovoliti, da nisem vljudna, npr. do staršev. Ne morem si dovoliti, da ne opravljam tistega, za kar sem tam. Čeprav si vedno znova priznam, da je pa kar nekaj učiteljev točno takih.  Pa to bi bilo vse za zamenjat! :)

0041-0508-0418-4423.jpg

  • Share/Bookmark

Kaj mi prihaja na misel med gledanjem big braderja…..

Hudo nabasan teden. Ura 20 nič nič, še 12 ur do predavanj, možgani na remote al pa šššššš ( -> se sam pokadi ven).

Remote: spat? Še treba glavo spraznt. Dejmo mal TV na on. Aha, KanalA začetek Big Brotherja2. Da ne bom čist out, ko bo folk spet začel o tem razpravljat pa da … itak bom imela kej za kritizirat ;)

Saj ok, saj sem v prejšnji sezoni tudi sama kdaj pofirbcala in za silo z glavnimi dogodki bila seznanjena. Če sem res čisto odkrita, v nekem navalu dolgega cajta sem celo nabavila kartico dostopa. Ampak letos je pa OČITNO pomembno just and only seks. Wtf?! Izgleda, da če si v prijavo napisal, da seksaš (zagotovo) po vsakem dnevnem obroku, pri tem zamenjaš vsaj pol kamasutra položajev in zamenjaš 7 do 8 pripomočkov, si notri. Če si napisal, da si nedolžen in se ti, v primeru da si punca, tipi gabijo, si tudi notri. Ali – da ne veš točno, kaj bi v življenju, da si se pri svojih dvajsetih komaj približno začel spoznavat, pa če imajo oni kako idejo, kak bi ti lahko bil, za prodat, te kupjo in si tudi notri.

Za posladek so zopet povabili Gačanoviča (al whatever) in Maxa Modica, prosim. Maxa Modica! Kot da ta ni sinomim seksualnih vsebin, ko zaslišim njegovo ime, najprej pomislim na hard porniče. Za povrhu pa še Tina iz BB1 – cela naduvana, predstavnica veleslavnih bistroumnih izjav, a (pazi) hudo lepa, doterana do zadnjega detajla. Če potegnem črto – kaj bomo/bodo torej gledali/poslušali do 14. junija?

  • seks, seks, seks (no saj hočejo to?! “pa bo res”)
  • alkohol (saj je pa to prva stvar, ki so se je stanovalci oprijeli ob prihodu)
  • komentarje okoli seksa
  • komentarje kako so pa lani bili kul (če se poskusimo spomniti … japajade)
  • preučevanja, kak bi kdo moral biti, da bi seks (ne)dogajal
  • nasvete za šoping (?)

In zanimivo, da je veliko mladine skoraj vsak dan v takem stanju, kot sem sama danes, ko sem se po dolgem času spravila pred televizor. Da je tudi sicer veliko folka, ki gledajo dnevno tv večino časa. In tako bomo spet imeli lepe vzore dnevno pred nosom, kako živeti in se obnašati, kaj je spodobno in kaj (kao ni) perverzno, kako gojiti lepe odnose, kako se ne ozirati na druge, kako se pričkati, kako si in samo, če se daš dol pred celo Slovenijo itd. Kako se potem čudimo, da mladina že pri 12, 13 letih seksa ko zmešana, starši pa to po novem komentirajo “v življenju je treba vse čimprej probat, da se najdeš.”

In meni postaja slabo. Občasno bom oddajo pogledala toliko, da dopolnim zgornji seznam.

p.s. pozabla dodat: če bo to kdo bral in si mislil “lej jo, kk je zafrustrirana”.  A – a, daleč od tega, razumem vse do meje tojepapreveč.

  • Share/Bookmark

Slovenija – moj domov

Zadnjič, ko je bilo nekaj v zraku, med večernonočnimi pohodi po kraju, med menjanjem lokacije, zasledim v neki garaži tole:

08032008016a.jpg

Garaža je bila zagotovo slovenskega tipa, garaža, kjer se včasih zbere več ljudi. Ja nisem si mogla kaj, da ne bi naredila pikčr, vsaj z namenom morebitnega naknadnega čudenja znanju slovenskega jezika določenih osebkov. Pa ne vem no, a je težko preden na eno flašo, ki jo bo zagotovo še kdo uporabil za teboj in stoji na vidnem mestu, vprašat koga, kako se kaj napiše? Ja najbrž je, ker itak nič ne misliš, ker ne veš, da veš narobe. Hmm!

  • Share/Bookmark

Pogled z Menine

Mal sem važna, ker imam telefonček, ki dela še kar lepe slike in ker sem včeraj dihala gorski luft. Med sestopom (mal po nogah, mal po tazadni) sm mal poslikala gore okrog. A sem že omenla, da ljubim razgled?!

02032008009.jpg

  • Share/Bookmark

Od preveč kisika boli glava

What a sun! Južno v želodec, fotiča v žep pa gremo. Po včerajšnjem dnevu, ki je minil s prebiranjem misli dr. Janeza Drnovška, spremljanjem prispevkov v zvezi z njegovim življenjem (+pogovori o stvareh, o katerih sem že razglabljala), gledanjem filmov (da bom lahko komentirala ustreznost izbire podeljenih oskarjev) in drugimi opravki v zvezi s službo in podobno, je danes nastopil dan, ki je zahteval, da prezračim glavo in ji dam novo dozo kisika.

Cilj sem od daleč že en čas opazovala, tudi razlog je bil poseben, za dosego je bilo treba reskirat 2 do 3 ure, kar pa je med tednom skoraj imposibl.

dsc04736.jpg

Ugotovila sem, da je pomlad že absolutno en čas tu – teloh je že skoraj odcvetel, sosedova marelica ima že nastavke za bodoče cvetove, tulipani bojo pa maja vsi hin. No, meni je za hojo pod milim nebom zadostoval termoflips (=termoflis) pa še mi je bilo vroče.

dsc04720.jpg

Razgledi so me vedno noro zaposlili, fajn je videt majhnost svojega kraja od daleč, se takoj začneš zavedat širine sveta.

dsc04724.jpg

Ne morem pa se nehat čudit naši nemarnosti. Itak pridelamo tolk smeti, da jih bomo počas morali začet izvažat na Mars, sicer se bomo zadušili. Ampak kolk je enih smeti v naravi, polivinil kar tako kot en novoletni okrasek plapola na drevesih, tudi globoko v gozdu. Da ne govorim o tem.

dsc04747.JPG 

Neurje je bilo novembra, zdaj je skoraj konec februarja, ok saj je bila kao zima vmes, ampak ni omembe vredna. Obrežje rek je pa tako, kot da smo ena izmed najmanj razvitih držav na svetu, katera v reke in potoke spušča vse živo. Katastrofa! Je že res, da je reka prinesla ta material (pozabimo, da ga je nekje mogla pobrat), ampak koliko se nas lepo sprehaja mimo in to mirno gleda. Al kaj?! Mene gane vsakič znova. Ne razumem, po moje je treba samo organizirat eno orng akcijo in bi se obrežje spucalo v parih dneh, ljudje bi pa (najbrž) z veseljem pomagali. Eh, saj bo kmalu pomlad, bomo videli.

Izkupiček je torej tak, skoraj 3 ure hoje, pokurjenih kalorij dovolj, da sem po malo obilnejši večerji še vedno blizu nule, srečala sem tudi ene par prijetnih ljudi, z nekaterimi sem sklenila, lahko rečem, biznis. Kisika sem dala vsaki celici danes vsaj eno molekulo in počutim se fino.

  • Share/Bookmark