Arhivirana sporočila kategorije 'na bad'

Čik v šipo

Če mi je pa kaj ogabno, mi je pa (valda še poleg česa) tole:

… se peljem v službo, seveda spet izračunano na zadnje minute. Se prilepim enemu belemu cliu na zadek in lepo suvereno mahava v isto smer. Prehitet ga nekak nisem mogla, pa dobro. Se mi je pa zdelo ves čas, da tipica noter neki jako telovadi. Malo jo je tudi po cesti zanašalo, enkrat jo zagledam skoraj celo na sovoznikovi strani itd. In naenkrat fuuuf nekaj prileti iz njene škatlice in se mi pripopa na šipo. Letak! Fliknala ga je skozi okno!!! Pa ni normalna, si mislim. Kot da je tak problem skladiščit smeti in papirčke dan ali dva, kot to počnem jaz :) , potem pa ob priliki vse lepo predat kanti za smeti. A ona je pucala svojo limuzino kar med vožnjo.

… se peljem iz službe no.2. Noge me bolijo, glasa skoraj ni, rahlo se mi moti, razmišljam, kako se samo še nabašem danes z ostanki kosila, pregledam maile in se spokam v posteljo. Se mi je v enem trenutku zazdelo, da se vozim s polovično koncentracijo. No good! Cesta precej prazna, s svojo dinamično vožnjo dohitim (tokrat) modro limuzino, ford fešto (al fiesta al kaj je). Nekam preveč cinca po cesti. Kar me itak razp…. Če je omejitev 90, ne vem kje je že napisano, da nič hudega, če voziš 56,7! Pa je hudo! Me zbrihta, gledam, kdaj bo modri dirkač poskočil. Ništa. In tudi ništa od prehitevanja. Nakar fuuuf, se nekaj posveti skozi okno, dirkač pa gasa. Ja kaj je blo? On/ona si je vrgel/vrgla enga na pljuča, užival/a v počasni vožnji, šele nato pa se je posvetil/a vožnji. Vse ok, ampak a pol je treba pa spet vse skupaj čez okno zabrisat? Če se že gifta v avtu, naj se zagifta do konca. Bljek! In še to, baje je tako početje kaznivo in obstaja postavka, po kateri ti “gospod miličnik” napiše kazen.

Res ne vem, mi ne pride SPLOH na misel, da bi karkoli skozi okno ven vrgla. Niti bananinega olupka, če recimo upoštevam dejstvo, da se precej hitreje razgradi. Druga stvar pa … kaj vse dela folk med vožnjo. In potem se čudimo številu prometnih nesreč… 

  • Share/Bookmark

Goodbye my almost lover…

Your fingertips against my skin
The palm trees swaying in the wind in my chase
You sang me Spanish lullabies
The sweetest sadness in your eyes
Clever trick

I never wanna see you unhappy
I thought you want the same for me
Goodbye my almost lover
Goodbye my hopeless dream
I’m trying not to think about you
Can’t you just let me be?
So long my luckless romance
My back is turned on you
Should’ve known you’d bring me heartbreak
Almost lovers always do

We walked along a crowded street
You took my hand and danced with me
In the shade
And when you left you kissed my lips
You told me you’d never ever forget these images
No …

I cannot go to the ocean
I cannot try the streets at night
I cannot wake up in the morning
Without you on my mind
So you’re gonna and I’m haunted
And I bet you are just fine
I’ll make it there
You walk right in and out of my life…

(A fine frenzy, Almost lover, http://www.youtube.com/watch?v=lsWsasqIoyk)

Včasih pesem pove več kot spisi besed, le zakaj bi jih zato izgubljali…

  • Share/Bookmark

Kam je šlo vso spoštovanje?

Jao en blesav dan in blesava noč za mano. Prov nikoli se ne bom mogla nehat čudit človeški hudobi, nevoščljivosti, podlosti. Če bi vsak gledal nase in na druge, reševal vse spore na način, ki se mu reče spoštovanje… Mah, bi bili odnosi idealni. Tako pa, ja sej mi je kristalno jasno, da je to vedno bilo in vedno bo, ampak vedno znova me preseneti kdo, kam, na kak nivo se je pripravljen spustiti (blatiti, groziti, pljuvati, izzivati, izkoriščati…). Največje presenečenje so osebe, ki so kao inteligentne, visoko izobražene, z dobrim ugledom v družbi. In osebe, ki si jim nekoč veliko pomenil, jih ljubil in one tebe, s katerimi imaš veliko skupnih lepih spominov. In te spomine izkoristijo za lastno korist, z njimi se hvalijo, brez kančka spoštovanja, kaj se je nekoč lepega zgodilo. Če razmišljam o razlogih, zakaj je tako, sem vedno znova pri tem: ko je nekdo prizadet in užaljen, ne zna iz tega zase potegniti nič koristnega in najlažje je ob tem obsojati druge, jim nagajati, jih izzivati in se spuščati na tak nivo, da ni za nikamor. Ker je to enostavno lažje, kot pa razmišljati o sebi in o tem, kje si ga ti polomil in na katerih napakah in svojih lastnostih boš delal, da boš boljši. Ker to je težka naloga in ne rata vedno.

Ma preprosto, ob takih sposobnostih ljudi – delati grdobije, se res nikoli ne bom znala nehati čuditi. In res čakam trenutek, ko bom pripravljena reči, da me vse skupaj ne gane.

  • Share/Bookmark