Kakorkoli…

Kako prijetno je po dolgem času srečat nekoga, ki je bil včasih ob tebi veliko časa, potem pa so se vajine poti nekako razšle in komaj najdeta čas, da si dvakrat na leto ob celopopoldanskem kramljanju povesta vse bistveno.

Vsi zapademo v vsakdanji ritual in hočeš-nočeš večino časa se družiš le z nekaterimi prijatelji, znanci, sorodniki, ker zakaj več ni časa. In niti se ne pritožujem, ker meni bi kubirano število mojih trenutno aktivnih odnosov močno zmanjšalo količino časa, ki ga pač hočem in moram preživet sama s seboj, pa tudi nekje na neki točki te lahko odnosi pričnejo dušiti. Tako pač je, da se z vsemi sošolkami, ki so ti posojale zvezke, z vsemi prijatelji, s katerimi si jokal zaradi končane ljubezni, z vsemi sotrpini iz faksa, s katerimi si spil ob neki priliki več kot dve pivi in vsemi drugimi, ki so nekdaj nekje stopili na tvojo pot, ne moreš družiti vsakodnevno. Niti ne bi bilo pravično, nekaj mora ostat spominom.

Ampak res je tako blagodejno in srčno, ko se zopet usedeš s staro prijateljico in ugotavljaš, da še vedno isto mislita o debelušnih tipih in hinavskih ženskah, da še vedno rada prebere iste knjige kot ti, da je ni sram priznati, da se rada zjoče, da ji ni težko prositi te za nasvet, da ti konec koncev da vedet, da misli na tebe in te ima še vedno v srcu na posebnem mestu. Tako kot ti njo.

Tudi to je sreča, a ne?!

What a sun! Južno v želodec, fotiča v žep pa gremo. Po včerajšnjem dnevu, ki je minil s prebiranjem misli dr. Janeza Drnovška, spremljanjem prispevkov v zvezi z njegovim življenjem (+pogovori o stvareh, o katerih sem že razglabljala), gledanjem filmov (da bom lahko komentirala ustreznost izbire podeljenih oskarjev) in drugimi opravki v zvezi s službo in podobno, je danes nastopil dan, ki je zahteval, da prezračim glavo in ji dam novo dozo kisika.

Cilj sem od daleč že en čas opazovala, tudi razlog je bil poseben, za dosego je bilo treba reskirat 2 do 3 ure, kar pa je med tednom skoraj imposibl.

Ugotovila sem, da je pomlad že absolutno en čas tu - teloh je že skoraj odcvetel, sosedova marelica ima že nastavke za bodoče cvetove, tulipani bojo pa maja vsi hin. No, meni je za hojo pod milim nebom zadostoval termoflips (=termoflis) pa še mi je bilo vroče.

Razgledi so me vedno noro zaposlili, fajn je videt majhnost svojega kraja od daleč, se takoj začneš zavedat širine sveta.

Ne morem pa se nehat čudit naši nemarnosti. Itak pridelamo tolk smeti, da jih bomo počas morali začet izvažat na Mars, sicer se bomo zadušili. Ampak kolk je enih smeti v naravi, polivinil kar tako kot en novoletni okrasek plapola na drevesih, tudi globoko v gozdu. Da ne govorim o tem.

Neurje je bilo novembra, zdaj je skoraj konec februarja, ok saj je bila kao zima vmes, ampak ni omembe vredna. Obrežje rek je pa tako, kot da smo ena izmed najmanj razvitih držav na svetu, katera v reke in potoke spušča vse živo. Katastrofa! Je že res, da je reka prinesla ta material (pozabimo, da ga je nekje mogla pobrat), ampak koliko se nas lepo sprehaja mimo in to mirno gleda. Al kaj?! Mene gane vsakič znova. Ne razumem, po moje je treba samo organizirat eno orng akcijo in bi se obrežje spucalo v parih dneh, ljudje bi pa (najbrž) z veseljem pomagali. Eh, saj bo kmalu pomlad, bomo videli.

Izkupiček je torej tak, skoraj 3 ure hoje, pokurjenih kalorij dovolj, da sem po malo obilnejši večerji še vedno blizu nule, srečala sem tudi ene par prijetnih ljudi, z nekaterimi sem sklenila, lahko rečem, biznis. Kisika sem dala vsaki celici danes vsaj eno molekulo in počutim se fino.