Arhivirana sporočila kategorije 'o nas'

Tečni ljudje na delovnih mestih

Kadar čakam na kako poštno pošiljko, se resno potrudim, da sem tisti dan takrat okrog poldneva doma ali pa naročim komu, da se naj potrudi sprejeti pošiljko.

Ker….

Ne maram hoditi na našo krajevno pošto zaradi tistih omejenih tečnih uslužbenk. Pa tega svet še ni videl! Cela nagrmadena za tistim okencem, izpod svojih velestaromodnih očal, sebi strašno pomembna (ker si odvisen od nje, njenega dela!) te vsakič, ko se pojaviš pred njenim okencem, premeri od glave do pet. Brez prosim, želite, lep pozdrav, te gleda, dokler ne izustiš, kaj bi rad. Enkrat sem bila zanalašč tiho, dokler ni izjavila tistega, kar bi po defaultu njene službe MORALA. Pa še to je bilo povsem izven konteksta: “Kaj bi ljubica?!” Pa kaj si nor! Nisem kriva, če moja zunanjost kaže npr. 5 let manj od realnih in če mene tipica ne jemlje resno. Da ne govorim, da me itak obdelajo do tazadnje dlake, ko jo z odprtimi usti odmaham ven. Določen vljudno izpeljan postopek in korektnost SE PRIČAKUJE od vseh, ki delajo z ljudmi, sploh pa od tistih na nekih uradniških mestih, ala pošta, občina in kar je tega. In vika se s strani teh uslužbencev VEDNO, četudi je v dilemi, ali sem najstnik ali odrasel človek! Nima veze!

Mislim, da bi določene službe morale biti preverjane s strani nadzornikov, kar se tiče obnašanja nekaterih. Pa saj nismo na Kitajskem, kjer te, če ni njihov dan, pač pustijo čakati zaradi enega bogega “štempla” tudi po cel dan. In preveč je ljudi, ki so brez taprave službe in bi se z veseljem smehljali in zganjali vljudnost cel delovni dan, če bi bilo treba. Moj čas šolanja in potem je minil z delom v veliko različnih službah, večkrat kot ne, je bilo to delo z ljudmi. In NIKOLI nisem bila nesramna, pa če je bil moj dan takrat za skozlat! Trudila sem se biti prijazna, saj se je vedno izkazalo, da je to za obe strani dobro. Pa še uspešnejši si! A ona ima itak tam stol do penzije in jo boli q, kako in kaj, ona je sama in edina in strašno pomembna. Smili se mi res! Ne vem, zakaj se vedno javnost ukvarja z načinom opravljanja dela zdravnikov, učiteljev, sodnikov… Tudi ti ljudje so za družbo pomembni, tudi ti ljudje imajo (celo) državno službo in tudi ti bi morali malo paziti na način dela s strankami.

Srečanje z našimi poštarcami je vedno rahlo stresno, saj že ob vstopu začutiš energijo, ki jo kopičijo in predejo na svoji strani okenca. Se spomnim, da sem nekoč pošiljala nek večji kos. Kateri naslov je pravi, če ne pošta, da ti pove, kako in v kaj zapakirati, po možnosti proda ustrezno kuverto, papir itd.? Mrs. postwoman: “Ja ljubica, mi tega nimamo. Mi samo pošljemo naprej. Sprehodi se do papirnice!” My ass! Ne bi se tudi rada spominjala, kako je bilo, ko sem se pojavila s paketom, ki sem ga hotela poslati v ZDA. Štala! So pa ja tri začele raziskovat, katero nalepko prilepit, kako poknjižit itd. 

Naslednji odstavek je namenjen nekaterim vsebezaverovanih zavarovalniških agentov. Ker oni so pa to že 20 let! Avto zavarujem enkrat na leto in ker se nonstop dogajajo neke spremembe, zopet pričakujem, da so oni tam zato, da mi svetujejo. Se mi je nazadnje zgodilo, da sem sedela na tistem stolu pred pultom in se poglabljala v “mali avtomobilski paket” itd., ker je stari rekel, da on pa res ne ve, kako naj to naredi! “Ker je to po novem!”

Imam še nekaj takih na zalogi, npr. prigode s policaji, trgovkami, medicinskimi setrami…

Vedno potem razmišljam, kako je z mojo službo. Jaz si v šoli ne morem dovoliti, da nisem vljudna, npr. do staršev. Ne morem si dovoliti, da ne opravljam tistega, za kar sem tam. Čeprav si vedno znova priznam, da je pa kar nekaj učiteljev točno takih.  Pa to bi bilo vse za zamenjat! :)

0041-0508-0418-4423.jpg

  • Share/Bookmark

Katero hemisfero pa ti uporabljaš?

Na uho mi je prišlo, da so možgane Alberta Einsteina po njegovi smrti “zasegli.” Hoteli so preštudirati ali je bilo z njim dejansko nekaj narobe ali pa je bil za par stopenj višje inteligence od večine znanstvenikov tistega časa. Na žalost teh “možganoajnštajnraziskovalcev” je bilo ugotovljeno, da niso njegovi možgani iz nobene nadnaravne snovi, da so enaki povprečni velikosti odraslega človeka, da niso nič bolj nagubani itd. Šele malo kasneje so, baje, namenili pozornost povezavam med levo in desno polovico in ugotovili, da jih je imel g. Einstein nenormalno veliko.

Kasneje naj bi iz tega izpeljali nove ugotovitve, da je pogoj inteligence stopnja povezanosti med levo in desno polovico in ne nagubanost možganov ali število možganskih celic. V splošnem bi lahko ljudi delili na levo in desno hemisferne, glede na to, katera polovica je v večji uporabi pri posamezniku. Jasno pa je, da je učinkovitost delovanja možganov večja ob uporabi obeh možganskih polovic in da je s tem možno tudi doseči višjo psihično stopnjo.

* Leva hemisfera skrbi za urejanje in analiziranje podatkov, govor, števila, ti ljudje naj bi bili bolj orientirani na podrobnosti in dejstva, racionalni, znanstveni, kritični.

* Desna hemisfera pa je vizualno, neverbalno in intuitivno usmerjena. Ukvarja se z zvoki, vzorci, barvami, umetnostjo, domišljijo.

Dobra usklajenost obeh polovic vpliva tudi na zadovoljstvo človeka, saj nas ustrezno menjavanje aktivnosti spodbuja k različnim delom in skrbi, da se vzpostavlja ravnovesje v življenju.

Najbrž je težava naše družbe tudi prevelika uporaba leve polovice. No moja je že. Grem zdaj delat povezave.

0568782000.gif

  • Share/Bookmark

Muke, ko ne moreš zaspat (štetje ovčk)

Včasih se pač ne da zaspat. Krivdni faktorji so po moje čisto različni. Moji so ponavadi: preveč na izi dan, hudo naporen dan (ko zvečer možgani mislijo, da je potrebno še kar delati), preveč misli v glavi kar tako, strah pred tem, da bo prezgodaj zjutraj pretežko vstati :) , dejavniki ala sosed, raznašalec časopisov, full house itd. Včasih je kriva samo luna.

Naspati se je pač treba. Sama vem, da če ne oddremam svojih 8 ur, ne bo kaj prida od mene naslednji dan. Mogoče je tudi tu vse v glavi. Ne razglabljam več o tem, ampak se držim volje telesa.

Hudič pa je, ko ne gre in ne gre. Preizkusiš položaj levo bočno. Si že skoraj noter, naenkrat se misel iz polsna tako razbohoti, da si buden v hipu. Ok – položaj desno bočno. Ponovi vajo. Si že tam nekje, pa spet: kaj sem ji/mu že pozabila prej reči? Joooj. Razmisliš. Za take stvari imam ob postelji beležko in pisalo. Ne moreš verjet, koliko idej in pomembnih misli se utrne ravno zvečer, ko “pospravljaš” za sabo in dnevom, ki mineva. Potem torej razmislim, zapišem. Zdaj pa zares – ostane najbolj ziher – trebušni položaj. Malo shladim noge, da jih je potem prijetno greti. In ko se ogrejejo ponavadi zaspim.

Včasih se noge ogrejejo, jim postane celo zoprno vroče. Obrnem se na hrbet, gledam v strop: od kje toliko enih stavkov? Ko bi bila vedno tako budna čez dan… Oči – kot da ne zdržijo pod zaprtimi vekami več kot sekundo, ni šans, da jih zaprem. Raziskujem, kako temna je tema danes. Ali razločim poleg zvezde na stropu še kaj?

Takrat se potem vedno spomnim na ovčke, ker je mama vedno rekla: “Ko ne moreš spat, ovčke štej!” Štejem: ena ovčka, dve ovčki, tri ovčke, štiri, pet … enaindvajset … petintrideset … Včasih res zaspim. Včasih pa začnem ob tem razmišljat: kako ovčke skačejo preko ograje in kaj če se katera spotakne, ali je katera med njimi črna, koliko je mladičkov, kako bi v kakem računalniškem programskem jeziku sprogramirala ta program in upoštevala slovnico, kaj pa če oven skoči na eno ovčko – hopa-cupa pa smo tam … :)

Ovčke zame niso vedno rešitev. Boljše, da takrat vstanem, malo pogledam po stanovanju, mogoče celo kaj premaknem in se vrnem v posteljo. Potem se zavestno otepam vseh misli že od začetka in se skoncentriram na bitje srca in zaspim.

ovcke1.jpg

  • Share/Bookmark

Moderen način osvajanja ali čas te je pofural

Situacija 1: stopi punca iz krajevnega nakupovalnega centra. Urejena pričeska, nevpadljiv makeup, petke, krilo, pač iz službe je. Hiti do svojega avtomobila tri avtomobilske vrste stran od vhoda, nakar ji pot prekriža počasimimodrseč zmanikiran črn audi. Se ustavi točno ob njej. Odpre se sovoznikovo okno, v avtu sedi prijeten mladenič temnih las, očitno višje rasti. “Zdravo, sem gledal, imaš ful dobre čevlje. Kje si jih kupila?” Punca rahlo šokirana, obstane, čeprav bi v kaki drugi manj čudni situaciji izustila stavek, ob katerem bi ga močno “zabila” in odhitela dalje. Ji naprej razlaga, da kdo vse je on, kje vse ima nepremičnine, da kako pa kaj ona in druge neprimernosti. “Ali kaj plešeš, bi šla kdaj z menoj na ples?”

  • VPRAŠANJA V RAZMISLEK 
  • Od kdaj fantje na ženskah opazijo najprej čevlje, po možnosti rahlo znošene, nič posebnega?
  • Zanima ga, kje je kupila čevlje. Ali bi tudi on rad imel takšne?
  • Ali je “in” vabiti na ples? Ali je “in” se hvaliti na polno?
  • Kaj je z njim narobe??

Situacija 2: se srečata fant in punca na neki zabavi. Nepomemben in neobvezen klepet (najverjetneje okoli vremena in najpogostejša slovenska igrica, ko se spoznamo “Od kod si? Ali poznaš tega?”)  Oba simpatična, zato verjetno deluje privlačnost. Si povesta, kaj delata, to je pa tudi skoraj vse. Naslednji delovni dan: parkirišče na delovnem mestu, punca pride do avtomobila in vidi nekaj zataknjeno za brisalcem. Rdeča vrtnica! Se nasmehne in si misli, pač nekdo jo je pobral recimo s tal in jo zataknil za prvi brisalec. Mine nekaj dni.  Za brisalcem ponovno vrtnica, tokrat roza, in kuverta, v njej hudo osladne besede. Zgodba se še nekajkrat ponovi, ugotovi se, kdo je romantik, polovica sodelavcev sedaj nenehno opreza, kdaj se bo spet pojavil, da bo razlog za smeh in debato (ker halo, nekaj se dogaja).

  • VPRAŠANJA V RAZMISLEK 
  • Ali res toliko pomeni osladnost, ki jo vidijo in opazijo vsi?
  • Ali je primerno to ponavljati večkrat?
  • Ali ne postavlja s tem v obupno neroden položaj nekoga drugega?
  • Ali so vrtnice še “in”?
  • Samo res, kaj je z njim narobe??

Situacija 3: neka razširjena družinska zabava. Fant opazi punco, niti je ne ogovarja niti ne zvabi njene pozornosti. Čez nekaj dni zvoni v njeni hiši hišni telefon, čeprav sploh ne živi več tam. Kliče fant in suvereno sprašuje mamo te punce, kaj ona počne, kje je, če lahko dobi njeno telefonsko številko, toliko da se ne povabi na obisk. Vajo ponavlja tako dolgo, dokler mami ne dopizdi in ga pošlje nekam.

  • VPRAŠANJA V RAZMISLEK:
  • Ali se je v teh časih težko dokopati do gsm telefonske številke ali mail naslova kogarkoli? Sploh če gre za nekoga, do katerega se lahko dokoplješ preko prijatelja mojega prijatelja.
  • Ali je primerno delati začeten vtis na starše, namesto na konkretno osebo?
  • Ali ni pri začetnem spoznavanju ustrezneje uporabiti kako finto (v stilu – po naključju na isti zabavi)?
  • Ampak res, kaj je z njim narobe???

Ne vem, ne razumem, samo vem, da ne deluje.

rose_1_bg_030703.jpg

  • Share/Bookmark

Čik v šipo

Če mi je pa kaj ogabno, mi je pa (valda še poleg česa) tole:

… se peljem v službo, seveda spet izračunano na zadnje minute. Se prilepim enemu belemu cliu na zadek in lepo suvereno mahava v isto smer. Prehitet ga nekak nisem mogla, pa dobro. Se mi je pa zdelo ves čas, da tipica noter neki jako telovadi. Malo jo je tudi po cesti zanašalo, enkrat jo zagledam skoraj celo na sovoznikovi strani itd. In naenkrat fuuuf nekaj prileti iz njene škatlice in se mi pripopa na šipo. Letak! Fliknala ga je skozi okno!!! Pa ni normalna, si mislim. Kot da je tak problem skladiščit smeti in papirčke dan ali dva, kot to počnem jaz :) , potem pa ob priliki vse lepo predat kanti za smeti. A ona je pucala svojo limuzino kar med vožnjo.

… se peljem iz službe no.2. Noge me bolijo, glasa skoraj ni, rahlo se mi moti, razmišljam, kako se samo še nabašem danes z ostanki kosila, pregledam maile in se spokam v posteljo. Se mi je v enem trenutku zazdelo, da se vozim s polovično koncentracijo. No good! Cesta precej prazna, s svojo dinamično vožnjo dohitim (tokrat) modro limuzino, ford fešto (al fiesta al kaj je). Nekam preveč cinca po cesti. Kar me itak razp…. Če je omejitev 90, ne vem kje je že napisano, da nič hudega, če voziš 56,7! Pa je hudo! Me zbrihta, gledam, kdaj bo modri dirkač poskočil. Ništa. In tudi ništa od prehitevanja. Nakar fuuuf, se nekaj posveti skozi okno, dirkač pa gasa. Ja kaj je blo? On/ona si je vrgel/vrgla enga na pljuča, užival/a v počasni vožnji, šele nato pa se je posvetil/a vožnji. Vse ok, ampak a pol je treba pa spet vse skupaj čez okno zabrisat? Če se že gifta v avtu, naj se zagifta do konca. Bljek! In še to, baje je tako početje kaznivo in obstaja postavka, po kateri ti “gospod miličnik” napiše kazen.

Res ne vem, mi ne pride SPLOH na misel, da bi karkoli skozi okno ven vrgla. Niti bananinega olupka, če recimo upoštevam dejstvo, da se precej hitreje razgradi. Druga stvar pa … kaj vse dela folk med vožnjo. In potem se čudimo številu prometnih nesreč… 

  • Share/Bookmark

A je treba tolk jest?

Ne vem, kaj se je zgodilo letos z menoj (no mogoče vem), ampak letošnji velikonočni prazniki so me prej sesuli kot pa navdali z nekim prazničnim duhom. Vsaj tiste jajčke sem vsako drugo leto rada pobarvala na neke nove barve, vzorce. Letos sem se po resnem maminem pregovarjanju v četrtek, da bo res vseh barv zmanjkalo po trgovinah, spomnila pet minut pred sedmo zvečer, da sem pomolila nos v prvo trgovino ob poti. In to je bil DM. Na moje presenečenje so celo prodajali nekaj podobnega barvam za jajčke, kupila pa sem menda res predzadnjo vrečko neke strupeno rdeče barve. No pa sej na ovitku je pisalo, da je užitna, pocrkali pa tudi nismo glede na to, da ni nobene jajce več.

Včeraj zjturaj, ko se kao užije žegnane dobrote, ko sem že slišala iz kuhinje mamino strganje hrena, me je v trebuhu nekaj zvilo. Ko sem gledala mamco in atija, kako spoštljivo prebavljata kuhan “želodec”, meso in hren, me je zvilo drugič. Iz golega spoštovanja do mamine odlične “potratne potice” sem je pojedla en kos za zajtrk. Čeprav se mi je ta zame obilen obrok valjal po prebavnem traktu vse tja do kosila, ko sem dodala običajno kosilo v malenkost manjši porciji. Do večera sem na veliko noč pomislila samo še enkrat. Ko sem pojedla naš zadnji velikonočni jajček. Tako. Mirna Bosna. Jajc več ni, hrena več ni, nekaj mesa bo pospravil ata zvečer, potica je v skrinji za hude čase.

Pa kaj mormo hudiča tolk jest in se prenajedat? Da pol do večera jamramo in se vlačmo po bajti, “kk je hudo bit sit.” Očitno res vsi naši stari običaji predvidevajo druženje ob preobilici hrane. Razumem: včasih niso imeli vseh teh stvari na mizi vsak dan, meso je bilo recimo enkrat na mesec, sicer pa krompir in žganci. Ampak zdaj? Pa saj folku med prazniki ne pride na misel nič kaj drugega, kot kako, kdaj in kje bomo spet jedli. No ja pa pili. Bog ne daj it kam na obisk – saj če ne ješ, jih ne maraš ali pa te začnejo gnjavit: “Je kaj narobe?”

Jao. Poln kufr mam hrane, pijače in teh blesavih praznikov, ki mi zatrejo tudi osnovno energijo po delu in tako s sveto obljubo, kako si bom na vseh obstoječih področjih mojega delovanja v teh dneh prišla na čisto, končujem zadnji praznični dan in komaj čakam, da se začne jutrišnji torek. (sej ne morm verjet, ampak res je :) )

  • Share/Bookmark

Koliko oči imamo

Včasih se tako mimogrede, sredi dneva, bežno zazrem v kako ogledalo, ki se mi čisto slučajno pojavi kje. Začutim, da me nekdo gleda in pogledam, koga zanimam. Pa se zagledam, si rečem: “Aha ti si!” in spet iščem, odvihram, govorim naprej. Nato se včasih presenetim z mislimi, v smislu: “Kako velike oči imaš!”, spet drugič: “Zdaj zdaj se bodo zaprle!”, spet tretjič: “Pa kdo si ti s temi grdimi očmi?”

Ob jutranjem prebujanju se mi te-iste oči zdijo čisto neke druge. Včasih so tako majhne in ozke. Včasih se skoraj ne vidijo, ker jih želi jutranja oteklina zaradi preobilice hrane zvečer skriti. Včasih se jih zjutraj ustrašim, saj pravijo, da danes ne morejo prenesti dnevne svetlobe.

Včasih me prime in si gledam v obraz nepremično več minut. Pravzaprav si zrem v lastne oči, ker se mi zdijo kot vodnjak – kaj vse skriva, kje je konec. Takrat padajo tudi najglobja eksistencialna vprašanja.

Ko oblečem nekaj modrega, svetlo modrega ali “pravilno” modrega, so modre. Ko sem v sivem, so sive. Ko sem v črnem, so nedoločjivih barv.

Tudi ljudje okoli mene imajo več oči. Včasih si ob kom mislim: “No daj, odpri jih, poglej okrog sebe!” Včasih mi gre ravno ta smeh, ki ga imam pri svojih rada, obupno na živce. Včasih se mi oseba zdi nepoznana, ko jo gledam v oči, ki ji ne ustrezajo.

Ko se mi oči smejijo in to opazim, se jim nasmejem nazaj in dan je noro lep.

Ko jočejo, se jim čudim, kako so lahko tako kristalne barve, ko sem pa jaz žalostna.

Ko sem jezna, želim, da me vsi gledajo v oči in me pustijo pri miru.

Ko sem v hudih dvomih, jih skrijem – naj ne izdajo svetu te skrivnosti.

eyescrop50.jpg

  • Share/Bookmark