Arhivirana sporočila kategorije 'športam...'

Ko imam rada musklfibr

Včeraj sem odprla sezono teka!

running.jpg

In danes zjutraj bi skoraj potrebovala buldožerja, da bi me dvignil iz postelje. Uuuufff! Očitno sem iz zimskega spanja prebudila nekaj novih mišic, ki so danes postale precej glasne in iščejo pozornost.

Ampak dobro. Sploh ne, da bi čez zimo dremala tudi jaz. Najmanj dvakrat tedensko je rekreacija pač morala biti, saj sicer ne vem, kako bi bilo z mojim spanjem, mojo hrbtenico in navsezadnje mojo glavo. Smučanje, odbojka, aerobika. Odpor do fitnesa sem dobila, ko sem v življenju prvič stopila vanj in mi je vse smrdelo, gabilo se mi je prijemati tiste ročke, ki jih je pred menoj prijelo ogromno prešvicanih rok. Bljek! Sem se neko določeno obdobje tudi trudila z njim, a ni pomagalo pri pregonu ne-veselja. Pač tam mi je dolgčas in nisem tip človeka, ki bi trening jemal kot absolutno trdo delo in trpljenje.

Vsako pomlad pa me začne popadati nenormalna želja po tem, da se dvignem. Od tal. Kot da me zima zbije v eno kepo. In kljub vsemu razmigavanju se ne počutim, da bi bila resno fit. To naredi šele doza teka. V naravi. In ne po asfaltu.

Torej včeraj. Obujem “adidaske,” se oblečem – preveč, ker še nisem bila prepričana o ustreznosti temperature in jo z neko vznemirjenostjo, adrenalinom (?) zaradi vprašanja, kako mi bo kaj šlo (prvič mi je vsakič znova kot razdevičenje :) ) mahnem na svojo znano najljubšo traso.

Izkupiček: soliden čas, dobro prešvicano telo, volja za naprej, volja še za vse  kaj drugega in nekaj vnetih mišic (kljub raztezanju).

  • Share/Bookmark

Od preveč kisika boli glava

What a sun! Južno v želodec, fotiča v žep pa gremo. Po včerajšnjem dnevu, ki je minil s prebiranjem misli dr. Janeza Drnovška, spremljanjem prispevkov v zvezi z njegovim življenjem (+pogovori o stvareh, o katerih sem že razglabljala), gledanjem filmov (da bom lahko komentirala ustreznost izbire podeljenih oskarjev) in drugimi opravki v zvezi s službo in podobno, je danes nastopil dan, ki je zahteval, da prezračim glavo in ji dam novo dozo kisika.

Cilj sem od daleč že en čas opazovala, tudi razlog je bil poseben, za dosego je bilo treba reskirat 2 do 3 ure, kar pa je med tednom skoraj imposibl.

dsc04736.jpg

Ugotovila sem, da je pomlad že absolutno en čas tu – teloh je že skoraj odcvetel, sosedova marelica ima že nastavke za bodoče cvetove, tulipani bojo pa maja vsi hin. No, meni je za hojo pod milim nebom zadostoval termoflips (=termoflis) pa še mi je bilo vroče.

dsc04720.jpg

Razgledi so me vedno noro zaposlili, fajn je videt majhnost svojega kraja od daleč, se takoj začneš zavedat širine sveta.

dsc04724.jpg

Ne morem pa se nehat čudit naši nemarnosti. Itak pridelamo tolk smeti, da jih bomo počas morali začet izvažat na Mars, sicer se bomo zadušili. Ampak kolk je enih smeti v naravi, polivinil kar tako kot en novoletni okrasek plapola na drevesih, tudi globoko v gozdu. Da ne govorim o tem.

dsc04747.JPG 

Neurje je bilo novembra, zdaj je skoraj konec februarja, ok saj je bila kao zima vmes, ampak ni omembe vredna. Obrežje rek je pa tako, kot da smo ena izmed najmanj razvitih držav na svetu, katera v reke in potoke spušča vse živo. Katastrofa! Je že res, da je reka prinesla ta material (pozabimo, da ga je nekje mogla pobrat), ampak koliko se nas lepo sprehaja mimo in to mirno gleda. Al kaj?! Mene gane vsakič znova. Ne razumem, po moje je treba samo organizirat eno orng akcijo in bi se obrežje spucalo v parih dneh, ljudje bi pa (najbrž) z veseljem pomagali. Eh, saj bo kmalu pomlad, bomo videli.

Izkupiček je torej tak, skoraj 3 ure hoje, pokurjenih kalorij dovolj, da sem po malo obilnejši večerji še vedno blizu nule, srečala sem tudi ene par prijetnih ljudi, z nekaterimi sem sklenila, lahko rečem, biznis. Kisika sem dala vsaki celici danes vsaj eno molekulo in počutim se fino.

  • Share/Bookmark

“Rekreacija” po žensko

Torek je dan za rekreacijo. S puncami. V stari telovadnici igramo odbojko, včasih boljše, včasih slabše, včasih nič. Ker klepetamo, se smejimo, se tolažimo, se prepiramo, se muhamo druga na drugo itd. Kakorkoli, 8 posebnih karakterjev, vsaka precej samosvoja, ampak odbojkarska žoga nas vedno združi in mi se razumemo. Pa ne da bi bile vrhunske igralke, ampak ob prvi zmagi na vaškem turnirju je bila pa veselica do konca, saj smo premagale starejše, včasih vrhunske, tekmice. Iz skoraj nič hud napredek, celo tako daleč, da sedaj že vsaka po svoje kuca žogo za hrbet nasprotne ekipe. Včasih je bila rekreacija ob petkih, ki se je večkrat kot ne razvila v hud žur, magari kar v prešvicani stari garderobi. Tako smo vedno uspešno dajale kontra našim tipom, ki se vse prevečkrat vračajo iz nogometa, tenisa, rekreacije take in drugačne, prepozno in po potrebi v rožcah. Tudi mi to znamo!

Drage punce, rada vas imam, upam, da naših “posebnih” stanj na igrišču ne bo zlepa konec. Vsem pa pravim, gibajte se, noro fajn pa mine, če se zraven res zabavaš.

volleyball300×400.jpg

  • Share/Bookmark