Kakorkoli…

Situacija 1: stopi punca iz krajevnega nakupovalnega centra. Urejena pričeska, nevpadljiv makeup, petke, krilo, pač iz službe je. Hiti do svojega avtomobila tri avtomobilske vrste stran od vhoda, nakar ji pot prekriža počasimimodrseč zmanikiran črn audi. Se ustavi točno ob njej. Odpre se sovoznikovo okno, v avtu sedi prijeten mladenič temnih las, očitno višje rasti. “Zdravo, sem gledal, imaš ful dobre čevlje. Kje si jih kupila?” Punca rahlo šokirana, obstane, čeprav bi v kaki drugi manj čudni situaciji izustila stavek, ob katerem bi ga močno “zabila” in odhitela dalje. Ji naprej razlaga, da kdo vse je on, kje vse ima nepremičnine, da kako pa kaj ona in druge neprimernosti. “Ali kaj plešeš, bi šla kdaj z menoj na ples?”

• VPRAŠANJA V RAZMISLEK 
• Od kdaj fantje na ženskah opazijo najprej čevlje, po možnosti rahlo znošene, nič posebnega?
• Zanima ga, kje je kupila čevlje. Ali bi tudi on rad imel takšne?
• Ali je “in” vabiti na ples? Ali je “in” se hvaliti na polno?
• Kaj je z njim narobe??

Situacija 2: se srečata fant in punca na neki zabavi. Nepomemben in neobvezen klepet (najverjetneje okoli vremena in najpogostejša slovenska igrica, ko se spoznamo “Od kod si? Ali poznaš tega?”)  Oba simpatična, zato verjetno deluje privlačnost. Si povesta, kaj delata, to je pa tudi skoraj vse. Naslednji delovni dan: parkirišče na delovnem mestu, punca pride do avtomobila in vidi nekaj zataknjeno za brisalcem. Rdeča vrtnica! Se nasmehne in si misli, pač nekdo jo je pobral recimo s tal in jo zataknil za prvi brisalec. Mine nekaj dni.  Za brisalcem ponovno vrtnica, tokrat roza, in kuverta, v njej hudo osladne besede. Zgodba se še nekajkrat ponovi, ugotovi se, kdo je romantik, polovica sodelavcev sedaj nenehno opreza, kdaj se bo spet pojavil, da bo razlog za smeh in debato (ker halo, nekaj se dogaja).

• VPRAŠANJA V RAZMISLEK 
• Ali res toliko pomeni osladnost, ki jo vidijo in opazijo vsi?
• Ali je primerno to ponavljati večkrat?
• Ali ne postavlja s tem v obupno neroden položaj nekoga drugega?
• Ali so vrtnice še “in”?
• Samo res, kaj je z njim narobe??

Situacija 3: neka razširjena družinska zabava. Fant opazi punco, niti je ne ogovarja niti ne zvabi njene pozornosti. Čez nekaj dni zvoni v njeni hiši hišni telefon, čeprav sploh ne živi več tam. Kliče fant in suvereno sprašuje mamo te punce, kaj ona počne, kje je, če lahko dobi njeno telefonsko številko, toliko da se ne povabi na obisk. Vajo ponavlja tako dolgo, dokler mami ne dopizdi in ga pošlje nekam.

• VPRAŠANJA V RAZMISLEK:
• Ali se je v teh časih težko dokopati do gsm telefonske številke ali mail naslova kogarkoli? Sploh če gre za nekoga, do katerega se lahko dokoplješ preko prijatelja mojega prijatelja.
• Ali je primerno delati začeten vtis na starše, namesto na konkretno osebo?
• Ali ni pri začetnem spoznavanju ustrezneje uporabiti kako finto (v stilu - po naključju na isti zabavi)?
• Ampak res, kaj je z njim narobe???

Ne vem, ne razumem, samo vem, da ne deluje.

Še zadnjič, pol dam pa mir s temi sentiši in naj grejo skupaj z njim na daljšo pot okoli sveta. Ampak tale zveza

fališ mi do bola

je pa najlepša Gibotova fraza ever! Pesem pa njegova-moja.

Ovo mi je škola i drugi puta ču pametnije
jer fališ mi do bola i znam da biče još i bolnije
jer svaka ljubav nova ruši vjeru u tebe
ovo mi je škola i drugi puta ču pametnije

Koje su to riječi što su meni sišle s usana
ne poznajem ni jednu šsto bi kazni ovoj bila jednaka
jer su osveta i ponos dvije sestre blizanke, rodjene u ponoč
jedna malo prije, druga kasnije

Gibonni, Ovo mi je škola

http://www.youtube.com/watch?v=cZgeWKSV2UE

Kako prijetno je po dolgem času srečat nekoga, ki je bil včasih ob tebi veliko časa, potem pa so se vajine poti nekako razšle in komaj najdeta čas, da si dvakrat na leto ob celopopoldanskem kramljanju povesta vse bistveno.

Vsi zapademo v vsakdanji ritual in hočeš-nočeš večino časa se družiš le z nekaterimi prijatelji, znanci, sorodniki, ker zakaj več ni časa. In niti se ne pritožujem, ker meni bi kubirano število mojih trenutno aktivnih odnosov močno zmanjšalo količino časa, ki ga pač hočem in moram preživet sama s seboj, pa tudi nekje na neki točki te lahko odnosi pričnejo dušiti. Tako pač je, da se z vsemi sošolkami, ki so ti posojale zvezke, z vsemi prijatelji, s katerimi si jokal zaradi končane ljubezni, z vsemi sotrpini iz faksa, s katerimi si spil ob neki priliki več kot dve pivi in vsemi drugimi, ki so nekdaj nekje stopili na tvojo pot, ne moreš družiti vsakodnevno. Niti ne bi bilo pravično, nekaj mora ostat spominom.

Ampak res je tako blagodejno in srčno, ko se zopet usedeš s staro prijateljico in ugotavljaš, da še vedno isto mislita o debelušnih tipih in hinavskih ženskah, da še vedno rada prebere iste knjige kot ti, da je ni sram priznati, da se rada zjoče, da ji ni težko prositi te za nasvet, da ti konec koncev da vedet, da misli na tebe in te ima še vedno v srcu na posebnem mestu. Tako kot ti njo.

Tudi to je sreča, a ne?!

Moja dejstva okol tega praznika:

• praznujem ga, če imam koga, s komer ga lahko praznujem v najbolj ozkem pomenu besede,
• ko ga praznujem, ga pocukrano, zlajnano, preveč in mi je vseeno kul,
• če nimam tipa, partnerja, lupčeka ga ne praznujem, tud v obliki ljubezennakakršenkolinačin ne,
• če nimam s kom, mi gre praznik uiber na q,
• letos ga pa ne bom praznovala. sploh.

In naj mi ne hodi kdo jutri okol s kakimi srčki. Bljek. Še dobro, da bo cel dan nabasan z delom. Torej jutri mi gre že danes na živce, ker karkoli poslušaš, kamorkoli pogledaš, že vsi neki dramatizirajo. In že danes sem v stresu in zarad vseh teh dejstev se počutim, kot večina tipov, ki jih tudi že 2 dni šraufa po trebuhu, ko razmišljajo, kako bodo jutri svojo drago spravli v nezavest od sreče. Kao.

… ki nas predrami? Ki nas vrže iz vsakdanjega ritma. Ko se spet vprašaš, kako živiš, si živel in kako boš boljši. Zakaj si , zaboga, ne znamo reči kar tako, sedaj, v tem trenutku, sami od sebe, “ej smrt je vedno tu, zato bom živela bolje.” Kar je sicer relativno. Kaj je bolje za koga. Ampak ravno to, živeti tako, da bo tebi in ljudem okoli bolje. Da ti lajf napolni sreča, veselje, pozitivne stvari, po drugi strani, pa da znaš reagirati realno in trezno ob slabih trenutkih. Ki preprosto so. Pretvarjanje, da je vse lepo in da se vsi razumemo, se mi zdi, resno za lase privlečeno - utvara.

In zakaj je smrt tista, ki te spomni, da je tvoje življenje le kapljica v morje časa? Da je tvoj dih pomemben zelo zelo mali peščici ljudi. Da obstaja veliko ljudi, katerih lučka postane pomembna šele, ko ugasne. Takrat, ko se zgodi, je kar naenkrat toliko ljudi okoli tebe. Takrat, ko ni več tako pomembno. In potem jih spet več ni.

In smrt JE tista, ki te opomni, da se tudi tvoje življenje, od trenutka, ko se rodiš, izteka.

Tako čudno je vse to.